Tako pravi dopisnik RTV Slovenija iz Italije Janko Petrovec, ki je vtise o naštetem zapisal v ravnokar izdani knjigi Karantena.Rim.

Za dopisnikom so zelo naporni meseci, epidemija novega koronavirusa je v naši zahodni sosedi pustila veliko žalosti, umrlo je že skoraj 35.000 ljudi, in dolgotrajne posledice v vseh porah življenja. Veseli in razigrani Italijani, znani po svoji veliki ljubezni do dobre hrane in druženja, so bili več mesecev zaprti med štirimi zidovi. Kot dopisnik je bil v teh mesecih nenehno v akciji, zgodbe iz Italije je prenašal slovenskim bralcem in gledalcem, ki so strahoma spremljali dogajanje pri sosedih. Strah, da bi se scenarij ponovil pri nas, je bil zelo velik. V času, ko je bilo tudi novinarsko delo zelo omejeno, so dopisniki, kot pojasni, še bolj strnili vrste in si pomagali pri delu.

V zapisih na Facebooku je strnjeval svoje misli o tem res nenavadnem času, ko so sicer nabito polne rimske ulice samevale, ko ni bilo več rutinskih jutranjih pogovorov ob kupovanju žemljic in masla pri Caterini v trgovini na vogalu. Impresije so privedle do knjižnega zapisa z naslovom Karantena. Rim., ki je v teh dneh izšla pri založbi Goga.

Kot opisuješ svoje knjižno delo, izraža dva obraza Italije – z enim joče, z drugim se smeji. V skladu z v knjigi opisano jutranjo rutino, si že bil pri Caterini v trgovini in si kupil dve žemljici in maslo (govorila sva v ponedeljek zjutraj, op.)? Je življenje v Rimu že v tej fazi, da so je vrnila rutina?

Kar zadeva moj okoliš, so vsi moji prijatelji dejavni. Caterina odpira že ob 7.30 in ne več ob 8.30, je pa zelo previdna. Rekel bom, da vsi, ki delajo v katerem koli lokalu v mojem okolišu, ves čas nosijo masko, tudi med strankami, celo v gostinskih lokalih in barih, jih na primer le petina vstopi brez maske in jih je treba na masko opomniti. Vlada je v torek te obstoječe ukrepe podaljšala vsaj do konca julija, hkrati pa napoveduje, da naj bi izredno stanje, ki je bilo januarja razglašeno do konca julija, podaljšala mogoče do konca oktobra ali celo decembra. Izredno stanje ne pomeni nič drugega kot malo drugačno vladanje, vlada dobi večja pooblastila in lahko določene ukrepe, ki so povezani z zajezitvijo epidemije, sprejema brez potrjevanja parlamenta. Kolikor lahko sodim in primerjam, se mi zdi, da so bili ukrepi v Italiji dolgotrajnejši kot v drugih državah, tudi v Sloveniji, imeli so svojo dinamiko in vrhunec, ki je trajal res dolgo. Potem so se počasi ukrepi sprostili, zdaj pa smo v fazi, ko veliko ljudi v določenih situacijah ne spoštuje. Ko govorimo o določenih situacijah, mislim na plaže in poletne zabave mladih. To je refren teh dni: neodgovorno obnašanje, predvsem pri mlajši populaciji.

Epidemija je pod nadzorom, v tem trenutku imamo med 200 in 300 novih okužb dnevno, od katerih jih je polovica v Lombardiji, druge pa so razporejene po drugih delih Italije. Bolj kot gremo proti jugu, manj jih je, so določene dežele, kjer že tedne ni bilo novih okužb.

V zadnjih dveh tednih pa je več novih žarišč, ki so povezana s prihodi iz tujine. Ta zbujajo tudi največ pozornosti. V tem trenutku se ukvarjamo zlasti z bangladeško skupnostjo, od tam je prišlo kar nekaj novih okužb, ki so se razširile zlasti med to skupnostjo zaradi neinformiranega obnašanja mnogo pripadnikov te skupnosti, med njimi so tudi taki, ki v državi bivajo nezakonito. Prišlo je tudi do uvoza okužb iz Balkana, zlasti iz Benečije so poročali o tem, so pa širjenje hitro zajezili.

V zadnjih dveh, treh dneh se zaradi povečanega števila migrantskih prihodov čez Sredozemlje ukvarjamo tudi z okuženimi, ki prihajajo z bark. Število res ni veliko v primerjavi s siceršnjimi številkami v Italiji, je pa notranje ministrstvo zelo pozorno. Prihodov migrantov je bilo letos v primerjavi s preteklimi leti razmeroma malo, toda julija je bil precejšen porast. Vsi ljudje, ki se izkrcajo z reševalnih ladij ali samostojno priplujejo do Italije, so prestreženi, testirani in ne glede na izid testa poslani v 14-dnevno karanteno v posebne centre. Najbolj znan je tisti v pristanišču Porto Empedocle na jugu Sicilije, kjer so oblasti trajekt preoblikovale v karantensko območje. Kot kaže, bo to poletje postavljenih še več takih karantenskih objektov za migrante.

Letošnje poletje je za Italijane drugačno, ferragosto kot tak bo gotovo drugačen. Poročal si že, da za mnoge počitnic sploh ne bo. Po drugi strani Italijo že leta oblegajo tuji turisti. V knjigi pišeš, kako je Rim lep, ko je prazen, Milano pa, ko je poln. Kako bodo torej Italijani preživljali počitnice? Kako pa bodo ublažili manko tujih turistov?

Po zadnjih podatkih naj bi letos tretjina Italijanov ostala doma. Ti sploh ne bodo odšli na dopust. Lani poleti sem poročal, da 60 odstotkov Italijanov še vedno izkoristi počitnice avgusta, kar pa je vseeno manj kot v preteklih desetletjih. Zdaj se je lepše razporedilo, po včerajšnjih podatkih jih je šlo julija na dopust okoli 13 milijonov. Res pa je, da večina Italijanov počitnice preživlja letos doma. Pri tem mislim, da turistični bon, ki so ga uvedli tudi v Italiji, a je njegova uporaba veliko bolj zapletena kot v Sloveniji (namenjen je le družinam z nizkimi prihodki, izpolniti je treba veliko obrazcev), ne bo imel tako velikega vpliva na odločitev, kje bodo počitnikovali. Italija je zelo raznolika in zelo velika, če jo primerjamo s Slovenijo, tako da ponuja res veliko možnosti. V določenem delu populacije pa igra določeno vlogo tudi patriotizem.

V Rimu ne poznam nikogar, ki bi rekel, da bo šel letos dopustovat v tujino, večinoma grejo po Italiji, plaž je ogromno, hribolazniških destinacij je neskončno veliko, tako v Apeninih kot Alpah in drugih gorovjih. Mislim, da bo imela pri turističnem prometu največji izpad najbrž Sardinija, ker so letalske povezave še vedno negotove, po drugi strani so tu tudi trajekti, a je vendarle določen odstotek prebivalstva skeptičen in previden pri nagnetenih krajih, kot so letališča, letala ali trajekti. Mislim, da bo več dopustnikov na celini in manj na otokih.

Koliko turistične sezone jim bo uspelo ohraniti, je drugo vprašanje. Menim, da bo turistični sektor v Italiji gotovo tisti gospodarski sektor, ki bo potegnil kratko. Bomo videli, kako bo proti koncu leta, kako se bodo stvari odvijale, saj epidemije še ni konec. Ocenil bi, da se bo letos glede na lani realiziralo približno 40 odstotkov prometa v turizmu. Italija od turizma in s turizmom povezanimi panogami zasluži še več kot Slovenija, to predstavlja od 13 do 14 odstotkov BDP-ja.

V knjigi kot rdečo nit opisuješ epidemijo, vpletaš pa tudi druge dopisniške izkušnje v teh letih. Pišeš, da zelo hude razmere vzbudijo najboljše v ljudeh, vzbudijo solidarnost, malo manj hude pa najslabše, egoizem. Kako na dogajanje gledajo Italijani? Kako so vzeli to lekcijo? Vemo, da sicer še traja, a kolosalne spremembe v teh mesecih so se že zgodile. So že refleksije, kaj je prineslo oz. spremenilo življenje v širšem pomenu?

Po eni strani se mi zdi, da je v družbi več sočutja do tistih, ki so bili izključeni, tudi sistemsko. Še vedno je na primer milijon ljudi, ki niso prejeli nadomestila za čakanje, potem so kakšne skupine, ki se počutijo izjemno zapostavljene, mislim predvsem na umetnike, ki se čudijo, zakaj so take omejitve glede njihovih dejavnosti še vedno v veljavi, medtem ko nadzorni organi na eno oko zamižijo pri množičnih zbiranjih na aperitivu v barih v Milanu ali plaži v Riminiju. Dejansko verjamem v to, da dokler je travma le kriza, se začne sebičnost, ko pa travma postane tako globoka, da ogrozi že vse, se prebudi širša družbena solidarnost.

Če pogledamo statistične podatke o prihrankih, potem lahko govorimo o sebičnosti, ker ljudje v tem trenutku kopičijo denar, malo zapravljajo, negotovi so, veliko italijanskih družin izkazuje, da nima prihrankov za več kot tri mesece. Vlada je do konca avgusta na primer prepovedala vsako odpuščanje, toda to velja le za tiste, ki so redno zaposleni, ne pa za tiste, ki so imeli pogodbe za določen čas, ali sezonske delavce, kar velja za tretjino zaposlenih v turizmu, v katerem sicer dela milijon ljudi, poleg njih pa še pol milijona sezonskih delavcev. Ti so ostali brez dohodka. Bojim se, da travma ni bila tako globoka, da bi vzbudila širšo solidarnost v družbi, da bi bolje razdelili to, kar imamo. Želim si biti optimističen, a po podatkih, ki jih berem, ne morem biti.

Delo dopisnika je zelo razvejano, naši dopisniki so v državah, ki so politično močna središča, običajno pa pokrivajo še sosednje države – skratka, res imate polne roke dela. Ko sem brala knjigo, se mi je zdelo, da so vse nianse življenja v Italiji še toliko bolj izrazite kot drugje. Dogajajo se zelo lepe stvari, po drugi strani pa tudi zelo tragične. Dopisniško delo se zdi zelo stresno. Med karanteno si imel več časa in si pisal o zgodbah, ki so se najbolj vtisnile v tvoj spomin, od potresov do zrušenja mostu v Genovi, obiska ladje Aquarius in spremljanja pretresljivih migrantskih zgodb. Boš po takem mandatu potreboval pomoč psihologa?

Odkrito povem, da sam pustim svojim čustvom na plano. V uredništvu so me, ko sem poročal o potresih pred štirimi leti, malo okarali, da se moram držati dejstev in ne smem biti preveč čustven. A mislim, da so se potem tudi moji šefi navadili na to, da je, kadar gre za nesreče ali tragične dogodke, neka čustvena obarvanost, a ne prevladovanje čustev, koristna. Ker ti dogodki terjajo neko drugo dimenzijo poročanja, da se gledalec lahko poistoveti z dogajanjem.

Mojemu poročevalskemu delu ni bilo prihranjeno nič: začelo se je s terorističnim napadom v Nici, potem nadaljevalo s tremi potresi 2016 in 2017, ko smo si oddahnili, so bile hude suše 2017, potem 2018 zrušenje viadukta v Genovi, ves čas se je odvijala tragedija z migranti, ki je včasih zelo sporna, včasih je treba dati čustva na stran, ko na primer odkrivaš v ozadju brezčuten mehanizem tihotapljenja ljudi, zdaj pa še epidemija.

Enostavno pustim, da te stvari, ki se me osebno dotaknejo – saj se te morajo, ko imaš stik z ljudmi, ki so žrtve neke hude nesreče – izzvenijo. Pride trenutek, tudi skozi sanje ali kak drug odvod, ko ta čustva, ki se nalagajo, saj med samim poročanjem nimaš časa odživeti svojih čustev, pridejo ven, se izlijejo, izjočejo, izsmejejo in na ta način se človek potem očisti. Vsaj jaz. Tako da v tem trenutku nimam občutka, da bi potreboval psihologa (smeh). Mislim, da sem dozdajšnje nesreče kar lepo "presnovil" v sebi.

Kar se mi dogaja po štirih letih dela v Rimu, je ta razpršena pozornost. Vsak dan se dejansko srečujem z raznimi temami, včasih tudi znotraj istega delovnega dne preskočim med temami, ki ne le da so različne politične ali gospodarske, ampak so tudi slogovno različne. Včasih se mi zgodi, da pokrivam vlado, vmes naredim kulturni prispevek, zvečer pa snemam spet nekaj tretjega. Naloga dopisnika je, da ves čas drži prst na pulzu svoje države. In jaz ga moram držati še na pulzu svetega sedeža, pri čemer gre za dogajanje, ki zadeva milijardo in tristo milijonov katoličanov. Vsak dan gre skozi tvoj miselni proces cel kup informacij, ki jih moraš najprej dojeti, da jih lahko potem izločiš kot neprimerne ali nepomembne. Ta razpršena pozornost je edino, kar opažam pri sebi. Dostikrat se pogovarjam s prijatelji, pa me opozarjajo, kje da sem z mislimi, češ da ne sledim pogovoru.

Veliko ljudi zelo rado prisluhne tvojim prispevkom prav zato, ker so zelo raznoliki, ker veliko poročaš tudi o kulturi, navdušeni so nad tvojimi reportažami. Verjetno je za dopisnika posebna draž, ko lahko, kadar to niso dnevni dogodki, po lastni izbiri poroča o zanimivih temah, povezanih z drugimi platmi življenja v Italiji. Kultura ti je kot nekdanjemu igralcu verjetno najbližja od teh drugih plati.

V kulturi sem doma, mi je blizu in razmeroma hitro znam izluščiti, kaj je dobro, kaj je pomembno in iz česa se lahko snuje zgodba, ki bo nagovorila nekoga, ki je nekje drugje. Slovenci veliko potujejo v Italijo, čedalje več, so tudi ljudje, ki gredo na primer plezat v Italijo, gredo na plaže, zraven pa si privoščijo še odmerek kulture. Moje poročanje o kulturi je vedno tako usmerjeno, da je zraven premislek, da bi mogoče koga spodbudilo, da gre tja. Italija je kulturno-umetniško gledano v Sloveniji zelo dobro poznana pri ljudeh, ki jih te stvari zanimajo. Velikokrat pripovedujem zgodbe o Rimu, Benetkah, Firencah, Neaplju, ampak ne samo o teh mestih, ker je Italija tako polna zgodb, polna je krajev, ki imajo vsak svojo zgodbo. Na primer, povem zgodbo svetnika, ki je bil doma iz nekega italijanskega kraja, pa po njem nosijo ime tudi cerkve v Sloveniji. Če povem zgodbo o Benediktu iz Nursije (oziroma iz Norcie, kot se mesto imenuje zdaj), bi kdo rekel, kaj nas pa to zanima. Ampak to je eden od zavetnikov Evrope in za verne je to pomembno. Pa tudi vsem tistim, ki imajo benediktinski samostan ali cerkev sv. Benedikta na hribu nad svojo vasjo, to nekaj pomeni. Vedno znova najdeš zgodbe, ki odzvanjajo v delu tvojega gledalstva in poslušalstva. Ker pa sem navajen kulture, sam sebe vedno znova popravim in skušam predstaviti tudi več gospodarskih zgodb, takih mikrozgodb, kot je bila pred dnevi reportaža iz tovarne keramične kopalniške opreme.

V teh zgodbah je najpomembnejše, da pripoveduješ zgodbo o ljudeh, ki imajo neke misli, čustva, talente, in prek osebnih zgodb Italijo pravzaprav približam širšemu krogu veliko bolj kot z "veliko" politiko. Glede slednje je jasno: v povprečju se na 13 mesecev zamenja vlada in tako naprej.

Približno petino svojega časa razporejam onkraj dnevno aktualnih zgodb; namenjam ga predvsem temu, da približam deželo, kako ljudje dihajo v njej, da ta dežela postane osebna izkušnja gledalcev in poslušalcev. Imamo štiri sosede, zaradi zgodovinskih in osebnih vezi imamo vsi oseben odnos do Hrvaške, zato pa ga imajo do Avstrije, Madžarske in Italije samo prebivalci obmejnih pokrajin. Zato se mi zdi, da je ena od mojih nalog kot poročevalca iz Italije, da ponudim gledalcem možnost intimnejšega pogleda v Italijo. Ampak nikogar ne silim v to.

V knjigi se kot ena od vodilnih zgodb pojavlja tudi tvoj obisk ladje Aquarius. V povezavi s tem – kako pomembna je zate kot dopisnika novinarska mreža? Novinarstvo se je v zadnjih desetletjih močno spremenilo. Ravno berem knjigo Toneta Hočevarja, tudi nekdanjega dopisnika iz Italije, in se zdi kot drug svet. Kot pišeš v knjigi, si s pomočjo novinarske kolegice sploh prišel na ladjo. Potem je tu še ta pripomba, da smo novinarji mrhovinarji.

Včasih smo novinarji mrhovinarji, ne gre drugače. Včasih moramo kljuvati v drobovje, pa čeprav je neprijetno. Poskusi napraviti to stvar na čim bolj eleganten način, ki bo čim manj bolel tvoje sogovornike in tebe, toda mi smo v službi informiranja javnosti. Kjer koli se pojavimo, smo vedno tam zato, ker imajo naši poslušalci, gledalci in bralci pravico vedeti. To se sliši teoretično, a to je osnova, iz tega izhajamo.

Kar zadeva sodelovanje med dopisniki, ima vsak svoj značaj, eni so sebični, drugi solidarni, tretji so nekje vmes. Pogovarjal sem se z Mojco Širok (dopisnica iz Rima pred njim, op.), ki mi je povedala, da ni imela takšnih izkušenj, toda v Rimu nam je v zadnjih letih uspelo ustvariti manjši krog, v katerem nas je bilo med 20 in 30 novinarjev, starih med 40 in 50 let, ki smo intenzivno sodelovali med seboj, ker se zavedamo, da drug drugemu nismo konkurenca, saj delamo za različne države in imamo različne prednostne naloge. Potem se je ta krog razširil, večji del članstva združenja tujega tiska v Rimu, ki ima nekaj sto članov, zdaj diha s tem načelom. Izjemno intenzivno si izmenjujemo podatke, namige, nasvete, kar velikokrat pomaga oz. skrajša pot do nekega prispevka.

Ne smemo pozabiti, da moramo biti dopisniki zelo storilni: na mesec naredim običajno 60 prispevkov, malo več za radio, malo manj za televizijo. Včasih potrebujem dva dni za snemanje materiala, iz katerega bo potem nastal "le" en televizijski prispevek. Vsaka bližnjica do zgodbe, ki me zanima, je zato dobrodošla, zlasti to velja za dopisnike iz manjših držav. V zadnjih dneh, ko je v ospredju dogajanje okoli Narodnega doma, ki je sprožilo tudi veliko zanimanja med mojimi kolegi, sem jaz tisti, ki delim informacije, pojasnjujem ozadje, razjasnjujem kontekst, usmerjam k sogovornikom. Vsak dan sem se slišal z nekaj kolegi, ki so me prosili za pomoč. Seveda to narediš, ker drugič bodo pa drugi meni pomagali, pa ni nujno, da mi bodo pomagali ti kolegi, bodo pa drugi. Ta krog se tako vrti.

Se počutiš kot pisatelj? Si tudi dopisnik, novinar, igralec ...

Dopisnik je čisto v redu. V tem obdobju svojega življenja se zelo rad istovetim s to oznako. Kolegi mi pravijo, da rimsko dopisniško mesto sproža pisanje knjige (smeh). Napisali so jih Tone Hočevar, Mojca Širok in še kdo, ki je bil dopisnik v Rimu.

Doslej sem bil predvsem velik bralec, prevedel sem tudi deset knjig. Sam sebe sem vedno razumel kot interpreta, kot igralec, novinar, dopisnik in prevajalec imam vedno opraviti z zgodbami, ki že obstajajo, moja naloga je vzpostaviti nov kanal, da ta zgodba pride do nekoga novega. Pri prevajanju je to jezik, pri igri je to interpretacija dramskega besedila, pri novinarstvu pa je to brskanje za zgodbami, ki obstajajo v realnem svetu, in njihovo posredovanje v Slovenijo. Tako da sem se počutil, če povem po pravici, varnega pri tem početju, saj če si interpret, nikoli do konca ne prevzameš odgovornosti za to, kar poročaš, saj je zgodba obstajala že prej in zanjo odgovarja že nekdo drug. Interpret odgovarja predvsem za verodostojno posredovanje sporočila.

Zdaj se je očitno pri teh zapisih na Facebooku zgodil prelom, veliko pregovarjanj je bilo pri ljudeh, ki jih spoštujem. Potem sem nekako zbral pogum, bomo videli, kaj bo reklo bralstvo. Glede knjige sem nekako pomirjen, izpisal sem svoje dihanje v času karantene do konca maja. Mogoče sem pa v teh letih le prišel do kakšnega spoznanja, v katerem se bo prepoznal še kdo drug.