Pesmi, ki jih je brezhibno pretanjeno prevedel Jernej Županič, je izbral avtor sam. Po obliki so različne, skupno pa jim je predvsem upodabljanje narave, občutje in občutenje lirskega subjekta. To je poezija, ki po eni strani kaže na svet opustošenja, minljivost in razkrajanje v naravi in ranljivost, po drugi strani pa gre tudi za upesnjeno nezmožnost posameznika oziroma posameznice, ki lahko odide ali ostane v kraju, ki ga determinira. Možnost in priložnost, da gredo, imajo predvsem moški, medtem ko ženske ostajajo same. Osamljene, posiljene, umorjene. To je torej poezija okolja, ki je lahko lepo in dostojno v vsej veličini narave in kruto v vseh oblikah razmerij. Tako živalskih kot človeških.

Prostor je v Burnsidovi poeziji ključen, lahko je otipljiv ali imaginaren. To je poezija podeželskega in predmestnega prostora. Vse pa ima svojo polzgodovino, svoje težave, najsi bo zaradi vremenskih razmer ali družinskih, intimnih odnosov samih subjektov:

"Vas je tam čez, v tolmunu zvonov, / na njeni drugi strani pa ničesar, / ali pa le druge verzije mene samega, / znane in tuje in zadekane v svoj čas, / kot sem jaz v svojega, na prostem, pod luno, / ali sklonjene k šopu vejic in slame, / da bi vdihnile malo življenja ognju." (iz pesmi Noč čarovnic)

To so tudi pesmi, ki reflektirano govorijo o nenehnih odhodih. Eden izmed gradnikov Burnsidove poezije je pogosto efemernost. To minljivost je najti v naravi, jeziku, odnosih, gre za motiv, ki mu ni mogoče uiti. Burnside to ubeseduje tako, da je občutek grenak, otožen, a ob zavedanju, da je vse skupaj neizogibno. Vmes pa se pojavljajo čudna naključja, kot to, da zadnji govorec nekega jezika umre le nekaj minut pred prihodom raziskovalca, zapisovalca jezika. Vsak trud je torej, ironično, pogosto zaman. Prav ta ubesedena zapuščenost, praznina vrtov, ki jih napolnjujejo le še stari polomljeni predmeti, naravni pojavi, drobna opustošenja in tudi nesreče, so kot male apokalipse manjšega predmestja ali vaškega okolja. Vse pa se vrača slabo nazaj, kot pravi v pesmi Po nevihti:

"plima na obalo spet in spet nanaša razbitine, / lesene trske, mreže, polomljene igrače".

Razmerje lirskega subjekta do tega malega sveta pa je različno, saj je lahko tihi opazovalec ali dejavni člen mikrokozmosa. Z zadržanostjo pesnik spretno analizira družbo, pojave, navade okoliških ljudi:
"Premajhna se zdi, preveč zamejena, / ta tiha stiska doma s svojimi drobnimi popravki, / ti psi v stranskih ulicah, ki lajajo ob vsakem šumu, / negotovi vrtovi, natlačeni s cvetočimi gredicami." (iz cikla Epitalamij; II. Heimweh)

Izbrane pesmi Johna Burnsida govorijo o naravi, ljudeh, oddaljitvah. Pogosto vsebujejo veliko delčkov iz življenj posameznic ali posameznikov, ki so lahko živali, rastline, ljudje. To je poezija gibanja, saj je avtor nenehen opazovalec na svojih pohajkovanjih. Zbirka je tudi poezija prostora, ki je navsezadnje le navidezen, saj se vse dogaja najbolj v nas samih. Gre za pesmi, ki imajo tako liričen kot realen pogled na svet. Čeprav je njih načetih kar nekaj problematik, npr. o feminizmu in okoljskih spremembah, je angažiranost uspešno prikrita. Dober skupni gradnik vseh pesmi iz zbirke pa je seveda posebno občutje.

Iz oddaje S knjižnega trga.