Omnibus desetih zgodb in pol, ki naj bi govorile o zgodovini človeštva, je seveda daleč od eksaktnega zgodovinopisja. Če poudarimo, da je knjiga (prvič objavljena leta 1989) blizu Borgesovi predstavi sveta, bodo stvari precej bolj jasne. Gre za alternativno zgodovino, od svetopisemskih prigod do dvajsetega stoletja, kjer Barnes napaberkuje resnične in izmišljene dogodke, pa kopico mitov in legend, ki jih med obravnavo odvzame lesk in relevantnost. Stvari postavi »na svoje mesto« že v uvodnem poglavju, v katerem demitizira zgodbo o Noeju in bibličnem potopu. Se sprašujete, kdo je narator? Nihče drug kot druščina lesnih črvov, ki se jim je kot pripadnikom "nečiste rase" uspelo pretihotapiti na barko, kjer komentirajo dejanja Noeja, "pobožnega patriarha in vdanega okoljevarstvenika," čudaka in negativca, čigar dejanja je treba postaviti v svež kontekst.

Barnes skozi štiristo strani obsežno knjigo ohranja konstante in ponavlja določene motive (morska plovila, lesni črvi, razmerja med "nečisto" in "čisto" raso ...), s katerimi se vedno znova vrača k svetopisemskemu junaku. Večina zgodovinskih dogodkov, ki jih Barnes izbere za potrebe romana, se zdijo nepomembni, celo trivialni, toda v tem je del avtorjeve igrivosti, saj zgodovino predstavlja kot sosledje vsakdanjih pojavov, ki v principu niso nič izjemnega. Kar je lepa paralela piščevemu nepretencioznemu slogu. Zgodbo o Jonu, ki ga požre velika riba, Barnes ne označi le kot nemogočo, temveč tudi kot "ne pretirano razburljivo"; v bibličnih pripovedih nasploh ne vidi posebnega dramskega potenciala, ker da ob božji vsemogočnosti za podanike tako ali ni bilo pretirane svobode, za bralce pa ne suspenza! Marxova dopolnitev Heglove maksime, da se zgodovina ponavlja najprej kot tragedija in pozneje kot farsa, mimogrede predstavlja enega organizacijskih principov Zgodovine sveta.

Kot rečeno, kdor pričakuje obravnavo velikih dogodkov, bo razočaran; tu sta Noe in Jona, morda še potop Titanika in černobilska katastrofa, potem pa bolj ali manj marginalni incidenti, med katerimi se za najbolj duhovite izkažejo Verske vojne, kjer smo priča srednjeveškemu procesu proti lesnim črvom, ki naj bi bili zaradi uničenja prestola odgovorni za poškodbe čislanega aristokrata. Za najlucidnejšo se izkaže poglavje Brodolom, v katerem Barnes najprej faktografsko popiše dogodke ob potopu francoske ladje Meduza, nakar analizira slovito Gericaultovo olje Prizor brodoloma, ki ga danes poznamo pod naslovom Splav Meduze. Ob tem se porajajo vprašanja in razmišljanja kako katastrofo spremeniti v umetnost, pa vlogo zgodovine, ki da demokratizira naše sočutje, in seveda vlogo umetnika, ki naj bi bil sprva zavezan resnici, nazadnje pa zgolj umetnosti.

Bistvena Barnesova poanta, h kateri se vseskozi vrača, problematizira razmerje med resničnostjo in mitom. Izbira je bralčeva; eni verjamejo temu, drugi onemu. Ali kakor pravi Barnes: "Mit nas ne napotuje nazaj na kakšen prvobiten dogodek, ki so ga na poti skozi kolektivni spomin sanjavo transkribirali, ampak nas napotuje naprej k nečemu, kar se bo šele zgodilo, kar se mora zgoditi. Mit bo postal resničnost, ne glede na to, kako sumničavi utegnemo biti." John Ford je že vedel: ko mit postane večji od resničnosti, potem kot relevantnega natisnemo mit. Print the Legend!

Simon Popek