Ter se v prekinitvah svojega poslanstva zadovoljiti s približkom: s "televizijskim" ali "zaslonskim" načinom prikazovanja.

Jurij Meden, avtor 51 kratkih in provokativnih esejev v zbirki Kaj je kinoteka?, navaja zgovorno oceno, da se je že v predpandemičnem letu 2019 samo 13 odstotkov vseh filmskih ogledov zgodilo pred velikim platnom. Današnji podatki nesorazmerje najbrž še zaostrujejo, toda zmrdovanje je odveč, če vemo, kar ve Meden: da sta prikazovanje v kinu prav tako kot sodobni video na zahtevo povsem utilitarna ekonomska izuma.

Meden je pri argumentiranju dosleden, jedrnat in tudi oseben, predvsem pa zajema z veliko žlico iz talilnega lonca raznolikih bibliofilskih in cinefilskih uvidov. Ne manjka niti drobcev cinizma, če cinizem razumemo kot avtorjev način, kako ohranjati distanco do materije, ki ji je posvetil svoje življenje. Ko piše o Želimirju Žilniku, denimo ugotavlja, da ga v filmih »ni zanimalo premlevanje bolečin buržoazne odtujitve v postfordizmu ali karkoli podobnega, kar je narejeno za zadovoljitev kritičnih občinstev,« med katere se hočeš-nočeš uvršča tudi avtor sam.

Ob tem dodaja, da Žilnikov opus ni strokovno restavriran zaradi preprostega dejstva: režiserjevega potnega lista iz obrobne države. Zato je na mestu povsem pragmatičen poziv: bolje je (četudi nepopolno) ohraniti Žilnikova dela, kot zaradi stremljenja k (strokovni) popolnosti izgubiti večino ali vse. "Stremljenje po popolnosti je nenavadna in posebna značilnost najbogatejših zahodnih kultur," razmišlja avtor.

Jurij Meden, trenutno zaposlen v Avstrijskem filmskem muzeju, retrospektivno spoznava, da je kosovski filmski festival pred leti vendarle potegnil pravo potezo, ko se je odločil (na prvi pogled blasfemično) predvajati filmsko klasiko z DVD-ja (in ne v izvirnem formatu). Nobena svetovna kinoteka novonastali državi namreč ne bi posodila kopije in kosovski festival se je v izbiri med »prikazati nekaj ali nič«, smelo odločil za prvo možnost. Na podobno zgodbo je Meden naletel v Iranu.

Sorodna novica Jurij Meden: "Vodilna misel moje knjige je to, kako utopičen projekt je ohranjanje filmov"

Čeprav so njegovi eseji kratki, podani so namreč v obliki miselnih nastavkov s citati in anekdotami na strani ali dveh, zajemajo iz širokega miselnega polja, ki se mu je odprlo med skiciranjem spoznavnih, estetskih, tehničnih in etičnih razsežnosti, ki jih vsebuje odgovor na naslovno celostno vprašanje "kaj je kinoteka?".

Če se vrnem na izhodišče recenzije: pandemija je pospešila globalne digitalne trende in to ne le v najbolj agilnem delu avdiovizualne industrije, temveč tudi v njenem po definiciji najbolj konservativnem delu. Konservativnem v izvirnem pomenu, saj je poslanstvo kinotek kot filmskih muzejev prikazovanje in ohranjanje filmske dediščine v izvirnem formatu, kot večkrat opozori Meden. Nujni, a ne zadostni pogoji za to so danes digitalno restavriranje, vnovičen zapis na filmski trak in njegova hramba v nadzorovanih razmerah. A prav tako je pomembno prizadevanje, da kinoteka kot »cerkev filma« poleg filmov in kulturnega spomina, ki ga prikazujejo, dolgoročno ohrani svoje »vernike«, svoje občinstvo. Živimo namreč v času, ko sta na udaru tako izkušnja skupinskega ogleda kot ideja javnega prostora, in Medenova zbirka esejev Kaj je kinoteka? se v svojih pogosto divergentnih miselnih tokovih strastno zavzema prav za to dvoje.

Zahtevnejšega bralca prevzame, kako Meden demonstrira multilateralno mišljenje, ki je, kot utemeljeno pričakuje, kritično do prevladujočih predstav (denimo o filmski dediščini in širokem soglasju o nujnosti njenega čim hitrejšega in čim bolj celovitega restavriranja), hkrati pa je neprizanesljivo kritičen tudi do svoje pozicije izrekanja. Navzkrižja, v katerih se znajde, ga ne iztirijo. Nasprotno: prav tu se utira pot k mišljenju (kinotečne institucije), ki ga omogoča celota skic, fragmentov, spominov in doživljanj ob delu s filmom.

Iz oddaje S knjižnega trga.