Eseje, zbrane pod naslovom Kaj je kinoteka, je začel pisati pred desetimi leti, nato pa se mu je med epidemijo utrnila ideja, da bi se jih dalo strniti v knjigo. Idejo je predstavil Michaelu Loebensteinu, direktorju Avstrijskega filmskega muzeja, kjer je Meden od leta 2018 programski vodja in kurator. Eseji so tako sprva izšli tam, pod naslovom Scratches and Glitches, Observations on Preserving and Exhibiting Cinema in the Early 21. Century. Pred kratkim jih je v okviru zbirke Kinotečni zvezki izdala še Slovenska kinoteka v prevodu Maje Lovrenov.

V eseje Meden umešča še potekajoče spremembe v širokem kontekstu kulturne zgodovine, ob tem pa se osredotoča na odgovornost filmskih arhivov in muzejev kot varuhov filmske dediščine.

"Polje filmske arhivistike se običajno ne oplaja s sorodnimi polji ohranjanja drugih oblik kulturne dediščine. Namenoma sem želel v diskurz o ohranjanju in prikazovanju dediščine pripeljati čim več momentov – od filozofije do športa, vse, kar me osebno zanima in česar se še nihče ni vprašal," opisuje avtor.

Kdo hrani dediščino športnih prenosov?

Od nekdaj se mu je zdelo sumljivo to, kakšen odpor do drugih polj teorije so imeli znani avtorji, na primer tisti, ki so nekoč pisali nekoč za ikonično francosko revijo Cahiers du Cinema, in to, kako so imeli slepo vero le v avtorsko teorijo. "Največji del proizvedenega avdiovizualnega materiala je šport, a kdo to hrani? Veliko več ljudi spremlja športne prenose kot filme. Cinefili so glasni in govorijo o svojih filmskih spominih, takoj ko pa greš ven iz sfere kulturnih elit, in se pogovarjaš z ljudmi, ki morda ne obiskujejo kinotek, ti ljudje z istim žarom in spominom govorijo o tem, kako so na televiziji videli ta in ta gol, ki ga je dal Maradona. Sam izraz film uporabljam zelo široko – tudi športni prenosi so filmska dediščina. Zame je film sopomenka za avdiovizualno."

"Kako zgrešena je ideja popolne projekcije"

V izvirniku se naslov njegove knjige opira na scratches in glitches, prve so praske oz. napake v filmskem traku, druge pa digitalne motnje. "Veliko pišem o tem, kako zgrešena je ideja popolne projekcije. Obenem sem želel načeti dogme, ki veljajo v sferi arhivistike, pripeljati motnje v obstoječo teorijo. Za slovenski prevod sta urednik in prevajalka predlagala parafrazo knjige Andréja Bazina Qu'est-ce que le cinéma?, s čimer sem se jasno strinjal. A knjiga seveda ne nudi odgovora na to, kaj je kinoteka, prej sprašuje, kaj bi kinoteka morala biti," opisuje Meden.

Kot enega od primerov za to, kako so praske lahko ključne za filmsko zgodovino, navaja Mline smrti Billyja Wilderja, film, ki na brutalno ekspliciten način kaže grozote Auschwitza. Film so deset let prikazovali v Nemčiji, nobena projekcija se po Medenovih besedah ni začela, ne da bi bil najprej predvajan ta film. Kopije filma so bile narejene na srebro-nitratnem traku. Ko je deloval kot kodirektor Nitrate Picture Show – festivala ohranjanja filmov, so dobili nitratno kopijo tega filma, ki pa je bila močno spraskana. Meden pravi, da je bila ravno takšna primerna za prikazovanje: "Če bi našli nespraskano kopijo, bi to pomenilo, da ni izpolnila svojega poslanstva, da je izdajalec. Ta film lahko vrtimo samo opraskan, ker je s tem opravil svojo nalogo."

V trikotniku med Ljubljano, Dunajem in ZDA

Tudi sicer se s knjigo premikamo po razmislekih, ki jih je Medenu odpiralo profesionalno delovanje v trikotniku med Ljubljano, Dunajem in ZDA. "Ta knjiga je otrok privilegija, ki sem ga imel, ko sem deloval dlje časa v treh tako radikalno različnih okoljih. Esejem so botrovale selitve, ki so mi pokazale, na kako drugačne načine ljudje percipirajo film. V Ameriki od blizu vidimo, kako noro bizarna je njihova koncepcija filma in tujejezičnega filma. Iran je poleg ZDA edini, ki filme ločuje na isti način. Zanimivo, dve državi, kjer se ne sme piti alkohola na cesti," razmišlja.

Ravno s potovanji je spoznal različne pogoje, v odnosu do katerih je mogoče ohranjati filmsko dediščino. Fascinirala ga je Indija, kamor je bil povabljen med strokovnjaki v sklopu delavnice Mednarodne zveze filmskih arhivov (FIAF). "Vehementno smo prišli tja, da bomo izobrazili Indijce, kako naj pravilno ohranjajo filmski trak. Nihče pa ni pomislil na to, da tam preprosto klima ni ustrezna za ohranjanje materialne filmske dediščine, in je zato ne ohranjajo. Film v Indiji v hipu razpade. Ohranjajo pa denimo kulinarično dediščino, ker to lahko."

Na Dunaju, kjer trenutno deluje, ga najbolj navdušuje to, kako etnografsko pestro je mesto, ki je trenutno tudi najhitreje rastoče evropsko mesto – skoraj 50 odstotkov tam živečih ni rojenih v Avstriji. Na Dunaju se po njegovih besedah dogajajo tudi drugi veliki premiki, kot sta dekolonizacija muzejev in razmislek o ogljičnem odtisu kulturnih ustanov.

Vse to sooblikuje njegovo delo kuratorja v tamkajšnji kinoteki. "Doslej so muzeji in galerije stregli rahlo utrujeni, buržoazni kulturni smetani, mi pa se moramo obračati na nove publike. Nič mi ni lepšega, kot dati na program denimo albanski film: imeli smo retrospektivo režiserke Xhanfize Keko in je prišlo na vsako projekcijo približno 200 ljudi, ki so predstavniki albanske kulturne manjšine. Nekoč je bila dunajska kinoteka zelo organizirana in izvajala velike retrospektive, avtorjev, kot je John Ford. Vendar pa je bilo na tem nekaj inherentno seksističnega, saj so imeli do velikih opusov dostop večinoma le moški iz zahodnih držav. Tisti, ki so bili navajeni monolitnih programov, vihajo nos nad fragmetiranostjo, goščavo ponudbe, meni pa je fascinantno, ker tako prihajamo do novih publik."

Meden se ne postavlja za ohranjanje filmov za vsako ceno. Nekateri filmi gredo zaradi novodobnih premikov v kulturi danes v pozabo, kar pozdravlja: "Kaj bomo z nekimi filmi, če nam preprosto nimajo več kaj za povedati?"

Produkcija, prikazovanje in restavriranje filmov ter refleksija o njih so danes v glavnem oziroma skoraj izključno stvar digitalnega. Eno od stališč, ki jih odločno zastopa Meden, je, da v pogovorih o digitalizaciji pozabljamo, da "to ni neka organska nuja, ni neogiben napredek tehnološki napredek, šlo je za komercialno tehnološko odločitev."

Digitalizacija je bila odločitev hollywoodskih studiev, ki so na neki točki pred dvajsetimi leti spoznali, da zapravljajo velikanske količine denarja za natis filmskih kopij, ki so težke približno 50 kg. Vse to se zažre v proračun filma, razlaga Meden. Zato so iznašli digitalne kamere, čemur je sledil ves svet. "Nekoč je lahko vsakdo doma sestavil filmski projektor, danes dve podjetji izdelujeta filmske projektorje, ki jih je treba menjati vsakih pet let. Vrhunsko so 'nategnili' Evropsko unijo, ki je s kulturnimi proračuni morala slediti temu. Ko smo zamenjali vso opremo, pa smo ugotovili, da naenkrat nimamo več dostopa do filmske dediščine, ki jo je bilo treba digitalizirati."

"Prave cinefilske centrale so danes na spletu"

Z analognim smo nehote "iznašli obliko ohranjanja filmov, ki je relativno trajna, saj se je trak v ustreznih pogojih že ohranil 100 ali 120 let. Obenem pa lahko poskusimo odpreti nekaj digitalnega, na primer Wordov dokument izpred petnajstih let, in ne gre. Vendar nisem defetističen. Film je danes digitalen, prav, v končni fazi je to še vedno nekaj lepega, več ljudi ima dostop do filma, prave cinefilske centrale pa so danes na spletu, ne pa več v kinotekah, in naj bo tako, to je dejstvo."

Če bi to knjigo prvič prebral pri osemnajstih letih, bi filmsko kuratorstvo sprejel kot svoje izbrano orodje političnega aktivizma, je o knjigi dejal Paolo Cherchi Usai iz Kinoteke Furlanije – Julijske krajine. "Namesto tega lahko le preberem eno poglavje na dan, in ko pridem do konca, začnem še enkrat od začetka ter vsem povem, da ti film še vedno lahko spremeni življenje." Knjigo je mogoče začeti brati pri katerem koli poglavju, eno od njih – Digitalna pandemija ali O ohranjanju občinstva in volje do volje – je dostopno tudi na spletu.

Sorodna novica Sprehod med velikani slovenskega eksperimentalnega filma

Avtor poudarja, da je pri nizanju poglavij stremel k fragmentirani strukturi. "Ključna, vodilna misel moje knjige je to, kako utopičen projekt je ohranjanje filmov in tudi njihovo prikazovanje. Vsem se zdi kot nekaj samoumevnega, v resnici pa stoji za velikimi platni ena velika mašinerija. Ogromno je vprašanj, ki so odprta, glede katerih se stroka ne strinja. Hotel sem, da ima knjiga odprto strukturo, tudi sam sem v zadnjih desetih letih spremenil mnenje o marsičem. Želel sem, da bi knjiga ohranila odprto strukturo, fragmentiranost, da se o istih vprašanjih na dveh mestih izrečem popolnoma različno."

Meden je med drugim pomagal pri ohranjanju in restavriranju številnih jugoslovanskih eksperimentalnih filmov in režiral več kot 20 dokumentarnih in eksperimentalnih filmov. Nedavno so v Slovenski kinoteki v okviru večera eksperimentalnega filma prikazali njegov film Operacija mamut iz leta 2006.