Pod tem naslovom se skrivata dve knjigi, podnaslovljeni Kolosalna balkanska fikcija in Katalog. V ospredju pisateljičinega zanimanja so virdžine, zaprisežene device, ženske, ki so prevzele moško ime in identiteto; še vedno jih najdemo v Črni gori, Srbiji, Bosni, severni Albaniji. Šilčeva se jim je posvetila v okviru svoje harvardske raziskave, v katero sta vključeni tudi njihova glasbena dejavnost in guslarstvo, igranje na gusle, in – kot piše – igranje na "simbolni inštrument moške moči, sakralni objekt patriarhata".

Prvo knjigo Kolosalna balkanska fikcija sestavlja deset zgodb, naslovljene so z imenom in kratko označitvijo junakinje, na primer Stana – prelivalec čustvenih barv, Šema – letopiska ozdravljenega srca, Lindita – rapsodični narcis ali Flora – anonimna popotnica nazaj, če navedemo le nekatere. Vsaka zgodba v sebi prepleta subjektivni uvid avtorice, dokumentarno gradivo, filozofska razglabljanja, osebne vtise, kratke zapise izpovedi naslovnih junakinj, drobce spominov na skupna srečanja in doživetja. Karmina Šilec kljub fragmentarnosti vsakič ustvari celovito zgodbo, njen tok pa premišljeno zajezi ob posameznih poudarkih. Življenje protagonistk je mestoma podano s hladnim opisom, ki pa se že v naslednjem koraku lahko prestavi v poetičen zapis o njihovi usodi. Bralca ne eno ne drugo ne pusti hladnega, nasprotno, njegova pretresenost je tudi pretresenost nad vlogo in pomenom žensk v patriarhatu. Virdžine na paradoksalen način izstopajo iz svojega vzorca, ključen izvor njihovega pojava je bilo prav dedovanje. Ali, kot ugotavlja Šilčeva, "ženske živijo kot moški, da bi dediščina ostala v družini, kadar ni drugih primernih potomcev …"

Ob vsem tem se avtorica ne izogiba temeljnim eksistencialnim vprašanjem, tako tudi v zgodbi o Slepici, guslarki in pevki, obdarjeni z neverjetnim glasovnim razponom: "Njena glasba je bila odraz osvobajanja od nečesa, kar sploh nima imena, kar ni ne žalost in ne otožnost, kar jo je tiščalo navzdol in v globino. In to je počelo tako silovito, da ni mogla stran. Glasba jo je z nežnim ljubkovanjem mučila. A Slepica se je predajala temu ljubkovanju in se nato od njega spet mukoma poslavljala. Te vezi ni bilo mogoče pretrgati, čeprav se ji je ostro in vse globlje zajedalo v telo. Telo je bilo utrujeno, sladobolnost ga je izčrpavala do konca. Trzalo in stokalo je do bolečine, medtem pa se je pesem spet in spet začenjala. Finale njene pesmi je bil vselej začetek nove. Stalna odprta forma. Po definiciji in osnovnem izvoru je sploh ni mogla končati. Zdi se, da se pesmi niso smele končati, da je bil to pogoj, da so sploh obstajale.«

Slepico so v otroštvu zaman poskušali ozdraviti slepote s kačo, položeno na njene oči, ki naj bi ji izlizala bolezen. Pol stoletja pozneje ji je operacija vrnila vid, ki naj bi ji omogočil novo življenje. Toda za Slepico je darilo vida postalo breme.

"Skušali so mi dati darilo – vid, da bi mi zagotovili polnost sveta. Niso pa razmišljali o težavah, ki mi jih bo to prineslo. Mislili so, da moram samo odpreti oči in bom končno videla stvari takšne, kot so. Toda to je bila napaka. To zame ni pomenilo rojstva resnice. V novem videnju stvari ni bilo te naivnosti. Jaz sem že nekoč imela dolge roke. Moje roke so mi že prej povedale vse, kar moram vedeti o svetu. Jaz sem že vedela, kako je videti moj inštrument.«

Ne le Slepica, nobena od desetih pričevalk ni predstavljena zgolj kot antropološka posebnost. To so raznoliki, psihološko poglobljeni in živahno opisani portreti. Muškobabe so ob vsej raziskovalni vnemi podane spoštljivo, z veliko empatije in prodiranjem v preteklost, ki je tudi sedanjost. Žanrska raznolikost omogoča prosto vnašanje simbolov in metaforike, avtoričina odkrita samorefleksija pa dopolnjuje skrita mesta, v katera se lahko ujamejo iskanja identitete slehernika.

Druga knjiga, Katalog, le na prvi pogled deluje kot stranski produkt znanstvenega raziskovanja. Vključuje raznolik nabor posameznih pojmov, avtoričinih spominov iz osebne zgodovine, ki med drugim oblikujejo svojstveno podobo nekdanje Jugoslavije, izsledke raziskav, posamezna mitološka ozadja, podatke in vrsto podrobnosti, ki so tako ali drugače povezani z osnovno temo. Povezovalna nit med posameznimi segmenti je opis obreda pitja kave in prerokovanj iz njene usedline. Ena izmed takih ponazoritev z naslovom Pogled v strukturo se glasi:

"Če je skodelica polna majhnih in zelo natančnih izrisanih likov, je to odraz tega, da je oseba, ki ji bereš, pronicljiva in da natanko ve, kaj hoče, ter skrbno načrtuje vsako potezo.

Samozavestno osebo označuje kavna usedlina, ki je temna, a še vedno prosojna.

Svetla in neprosojna usedlina pa je povezana z vznemirjeno in nezadovoljno osebo, ki je ob tem še sila občutljiva."

V Katalogu med drugim najdemo obrazložitev, zakaj je avtorica Karmina Šilec Babo zastavila kot hibridno delo, in sicer kot "projekt glasbeno-gledališko-pripovedne oblike, ki bo rušil meje med strokami in postal metafora za odpiranje misli, dojemanja in izkušenj". Vse to ji je uspelo. In še mnogo več. Njeno izjemno delo je pokazalo, da ni le priznana glasbenica, dirigentka, skladateljica, umetniška voditeljica Carmine Slovenice, ansambla Kebataola in Novoglasbenega gledališča Choregie. Karmina Šilec je tudi izvrstna pisateljica.

Iz oddaje S knjižnega trga.