In sicer vedno tudi z dodatkom analitične kontekstualizacije sedanjosti v kompleksnih zgodovinskih, družbenih, političnih in kulturnih okoliščinah, ki so Združenim državam Amerike dale obliko, ki jo imajo danes. Katja Perat v pričujoči zbirki esejev učinkovito združuje prvine proze in publicistike ter oblikuje zapise, ki jih odlikujeta tako intelektualna jasnost in ostrina na eni strani kot beletristična pretanjenost in poetičnost na drugi.

Katja Perat se je v ZDA za daljši čas odpravila leta 2016, ko je na Univerzi Washington v St. Louisu začela doktorski študij primerjalne književnosti in kreativnega pisanja. St. Louis, ki se razprostira na zahodnem bregu reke Misisipi, je del ameriškega srednjega zahoda in eno večjih mest v zvezni državi Misuri. Srednji zahod verjetno vsakomur, ki je prebral vsaj kakšen zapis o ZDA, najprej naslika pred oči podobo ruralne in konservativne Amerike, v nasprotju z naprednejšima in razvitejšima zahodno in vzhodno obalo.

Katja Perat, ki svoje bivanje in popotovanje po ZDA (na primer v Nebrasko in Južno Dakoto) imenuje socialni eksperiment, Ameriko v celoti označi za deželo, ki temelji na laži, na pretiravanju; zanjo je to dežela, ki je zgrajena na lažni propagandi. To v njej vzbuja strah, obenem pa, kot meni sama, prav zaradi tega strahu ohranja svojo človečnost in kritično držo. “Lažne novice,” piše, “v Združenih državah kot fenomen niso nikakršna novica.” “Rodile so se pravzaprav vzporedno z rojstvom naroda in bile z njim temeljno povezane.” Američani svojo zgodbo prodajajo tistemu, ki jih je pripravljen poslušati, in tudi tistim, ki si tega ne želijo; svojo veliko pripoved o uspehu, svobodi in pogumu oglašujejo po vseh znanih kanalih. Pri tem Katja Perat ne ločuje med bolj progresivnimi in bolj nazadnjaškimi ZDA, saj meni, da tisti, ki že od rojstva države oblikujejo in diktirajo velike nacionalne pripovedi – torej belopolti moški, večinoma protestanti – še vedno držijo večji del moči v svojih rokah.

Obenem avtorica opozarja na nevarnost in iluzornost ždenja v privilegiranih (in pregovorno bolj progresivnih) akademskih krogih, ki se bolj ali manj pogovarjajo sami s seboj. Takole pojasni: “Čeprav se ameriški liberalizem rad kiti s svobodo izražanja in odprtostjo za vsa razpoložljiva mnenja, je prostora za kritično zgodovinjenje v resnici presenetljivo malo, kar ga je, pa se tako ali tako odvija bodisi v slonokoščenem stolpu akademije ali na institucionalnem obrobju.”

Res je, da je Donald Trump leta 2016 zmagal zaradi premoči v elektorskih glasovih, res pa je tudi, da je glas ljudstva dobila Hillary Clinton, torej bi vendarle lahko sklepali, da je, ne glede na njeno ozadje, še mogoče govoriti o volilnem telesu (vsaj tistem zunaj obubožanega osrednjega dela ZDA), ki ni želelo in ne želi prikimati človeku, ki, kot reče Perat, “kvaka kot Brechtovski kapitalist”. Vseeno pa, kot opozarja avtorica, ZDA v veliki meri delujejo kot Debordov simulaker, ki mu je uspelo prodati svojo resnico kot resničnejšo in prepričljivejšo od prave resnice – ki je, v primeru ZDA, tudi resnica odsotnosti socialne varnosti in zdravstvene oskrbe, resnica zaslepljenosti delavskega razreda, resnica pomanjkljive in zastarele infrastrukture, policijskega nasilja, mizoginije, ksenofobije, rasizma, izolacionizma in individualizma, ki ustvarjajo nehomogenost in segregacijo.

Ameriki gotovo manjka volja do avtorefleksije, do razmisleka o tem, kar ji servirata zgodovina in tudi sedanji trenutek, manjka ji moč resnično uvideti paradoks obstoječe stvarnosti, nesmisel videza in puhlo veličastnost mitov in legend, ki tvorijo njene temelje, kot razlaga avtorica, kljub temu pa se, zunaj zapostavljenega geografskega centra in juga ZDA, ohranjata tudi kritična misel in praksa, ki v ameriškem snu vsaj že nekaj časa prepoznavata prav to, da je ta sen zgolj sen. Res pa je, da ta kritična misel žal še ni dosegla kritične mase, ki bi uspešno prebila iluzornost simulakra.

Eseji Katja Perat v knjigi Naredite Ameriko spet obvladljivo so aktualni, sočni in polni zanimivih uvidov in srečanj (na primer z bosansko-ameriškim pisateljem Hemonom, s katerim razpravlja o nacionalni identiteti in transnacionalnem značaju ter o skorporativiziranih ZDA, ki so ubile oaze alternativnega in subverzivnega mišljenja). Bralca silijo v resen razmislek ne le o Ameriki, temveč o globalni skupnosti kot taki.

Iz oddaje S knjižnega trga.