Naslov je akronim in v nemščini pomeni Himmlers Hirn heist Heydrich, kar bi lahko prevajali kot Himmlerjevi možgani se imenujejo Heydrich.

V tem kontekstu so stvari že bolj jasne, Binet se je lotil zgodbe o Reinhardu Heydrichu, zloglasnem nacističnem oficirju, ki je že pri rosnih tridesetih letih postal eden najnevarnejših in metodično učinkovitih oficirjev Tretjega rajha; bil je šef varnostne službe, kasneje arhitekt "Dokončne rešitve" judovskega vprašanja, formalno sicer podrejen Himmlerju, v resnici pa neskončno vplivni in smrtonosni stroj za ubijanje, ki so se ga prijeli mnogi vzdevki, npr. Rabelj, Plavolasa beštija ali Praški klavec.
Prav praška epizoda njegove kariere je osrednji motiv pričujočega dela, ki bi mu težko rekli samo roman. HHhH je več kot to, obenem je zgodovinska kronika in Binetova samorefleksija, ki mestoma prestopi meje metafikcije, saj Binet ne spiše zgolj zgodbe o Heydrichu in atentatu, ki so ga nanj izvedli maja 1942, temveč tudi zgodbo o nastanku romana, polno osebnih podrobnosti, družinskih prigod in spominov na njemu ljubo Prago, kjer je bil Heydrich slabih šest mesecev pred smrtjo guverner protektorata Češke in Moravske. Ali kot pravi Binet, njegov namen ni bil spisati zgodovinskega priročnika, to zgodbo namreč jemlje osebno. Ob vsem skupaj je ena najbolj duhovitih in iskrenih avtorjevih potez ohranitev vseh zmot, ki so se mu v procesu pisanja prikradle pred novimi dognanji; vsa napačna sklepanja ali površno faktografijo Binet ohrani v knjigi in jih v kasnejših poglavjih – ob opravičilih bralcu – korigira, kot bi pisal na neprekinjeni zvitek papirja, ki ne dopušča trganja strani, v slogu Kerouacovega pisanja znamenitega romana Na cesti.
HHhH približno na polovici dobi vzporedno zgodbo, v kateri Binet popiše junaška dejanja Jozefa Gabčika in Jana Kubiša, Čeha in Slovaka, ki ju je češka vlada v izgnanstvu iz Londona poslala na tajno in samomorilsko poslanstvo, s katero sta pomagala spremeniti tok druge svetovne vojne. Gabčik in Kubiš naj bi ubila Praškega klavca in s tem odporniškemu gibanju ter vsem zaveznikom vlila upanje, poslala jasno sporočilo, da se nacizmu ne mislijo vdati. V tem segmentu je Binetova proza tudi najbolj učinkovita in tekoča; HHhH postane prvovrstni politični triler, vseskozi na tanki meji med zgodovinskimi dejstvi in fikcijo, ki jo Binet elegantno in nevsiljivo uporablja za ohranjanje suspenza ter ilustriranje nejasnih ali popolnoma neznanih aspektov priprav na atentat.
Binet ne pušča nobenega dvoma, bralcu podaja tako verodostojne kot ilustrativne dvogovore; slednje vedno postavlja v kontekst oziroma argumentira njihovo uporabo, vse v težnji po "potiskanju zgodbe naprej," če uporabim filmsko parafrazo. Ali kot pravi sam, "se vedno znova in znova ukloni neizmerni, pogubni moči literature", ter doda, da ga "Heydrich zaradi svojih nespornih romanesknih razsežnosti impresionira," še več, Binet priznava, da je "iz literarnega zornega kota kar lep lik." Jasno, v svoji pošastnosti, saj so bile zloglasne Einsatzgruppe po njegovih navodilih v Ukrajini sposobne v eni noči lastnoročno pomoriti 30.000 ljudi, in to pred vzpostavitvijo plinskih komor, s katerimi je imel Heydrich namen pospešiti proces genocida.
Heydrich se nazadnje izkaže za stranski lik zgodbe, junaki v pravem pomenu so Jozef Gabčik, Jan Kubiš in številni bolj ali manj vpleteni sodelavci, ki jih Binet naslika kot nesmrtne junake odpora. Hkrati se zaveda, da je takšno zgodbo nemogoče končati, saj se bodo o neverjetnem atentatu vedno znova pojavljala nova dejstva. Bralci smo lahko kvečjemu veseli, da se Barthesov nasvet ("Kot pisci nikar ne poskušajte biti izčrpni") Bineta ni prijel.

Simon Popek