Ali bi bilo mogoče kar tako pozabiti na nekatere vidike njune zasebnosti? Rousseau je bil neuravnovešen in tudi nemoralen človek, imel je težko otroštvo, saj mu je mati umrla le nekaj dni po rojstvu, sam pa je, sicer teoretični izvedenec za vzgojo in plemenite odnose, v sirotišnico oddal pet svojih otrok, priznal je, da je varal in kradel. Althusser je trpel za duševno motnjo in je zadavil svojo ženo. Oba sta se izpovedala pred javnostjo in z opravičevanjem skušala zmanjšati pomen svojih dejanj. Vprašanje, kako naj bi pravzaprav gledali na razmerje med zasebnim in javnim, nečednimi in nerazumnimi dejanji in pomembnim filozofskim opusom, ostaja odprto. Če bi s knjižnih polic odstranili stvaritve moralno oporečnih piscev, bi na njih po vsej verjetnosti zazevala velika praznina.

Louis Althusser je imel predavanja o Rousseauju leta 1972, v Franciji so izšla 2012. Transkribiranje predavanj ima svoje posebnosti. Nanje opozarja tudi prevajalec Aleš Mendiževec in pravi, da so v zapisani govorjeni besedi očitni: filozofovo ponavljanje, didaktičnost, jasnost in rigoroznost. Za pomoč pri prevodu se zahvaljuje filozofinji Evi D. Bahovec.

To, da filozofi drug drugemu očitajo miselne pomanjkljivosti in nedoslednosti, je v filozofiji znano in pogosto običajno. Če predhodniki ali sodobniki česa niso ustrezno pojasnili in doumeli, se bo to zdaj posrečilo njihovim kritikom. Althusser Rousseaujeva stališča primerja z Machiavellijevimi, Hobbesovimi in Lockovimi. Filozofa obravnava z lastne pozicije, prepoznavna znamenja, torej tista, s katerimi se je Rousseau zapisal v zgodovino filozofije, se mu ne zdijo kdo ve kako pomembna.

Althusser premišljuje o Rousseaujevi zahtevi, da se je treba vrniti v naravno in izvorno stanje ter v njem odkriti človekovo naravo. Le tako se je mogoče dokopati do védenja o naravnem pravu in zakonu, družbenem temelju, civilnem pravu, političnih institucijah in neenakosti, ki vlada med ljudmi sedanjega časa. V ospredju zanimanja so stanje narave, družbena pogodba in civilno stanje; Rousseau kot eden izmed filozofov naravnega prava ponuja koncept izvora in ga postavlja v razmerje do realne zgodovine in zgodovinske sedanjosti. Pri tem je filozofova ključna beseda narava, odtujena v svoji realni zgodovini. Razum je proizvod človeške zgodovine in je voden z načeli srca. Althusser Rousseauju priznava, da mu je uspelo razviti absolutno nov koncept, pravzaprav sintagmo stanja čiste narave, postavljene prek srca in njegovega glasu. Poudarja, da je srce pri Rousseauju filozofska moč, ki rešuje antinomije razuma in družbe, sila pravega izvora, ločenega, čistega, očiščenega vsake okuženosti z denaturacijo in njenim učinkom ter krožne projekcije rezultata v izvor. Vsa dialektika človeškega razvoja je pravzaprav določena z dialektiko razmerja ljudi do narave.

Louis Althusser meni, da je Jean Jacques Rousseau prvi teoretik, ki je pojmoval zgodovino s kategorijo negacije negacije, zgodovinski proces pa kot proces antagonističnega razvoja, v katerem je narava negirana. Bistvo zgodovine je proces, s katerim se vsaka kontingenca zgodovinskega dosežka spremeni v nujnost. Koncepti, ki jih razgrne okrog objekta zgodovine, so vidni kot rezultat analize strukture dispozitiva ter procesa socializacije in denaturacije.

S hermenevtičnega vidika je Althusserjevo branje Rousseaujevih razprav in poglabljanje vanje tipično strukturalistično. Ustvalja se pri vidikih strukture in sistema, odkriva vrzeli in premestitve, tisto, česar bralci in bralke ne vidijo, išče razmerje med celoto in deli ter proučuje proces geneze. Proučevanje miselne forme in njenega poteka pogosto prevladuje nad vsebino razprave. Kar se zgodi na koncu, ni zvedljivo na tisto, kar se pri Rousseauju primeri na začetku. Filozof v ospredje postavi relacijo med naravo, zgodovino in družbo.

Na zadnji platnici je navedeno, da so Althusserjeva Predavanja o Rousseauju teoretski novum brez primere, njegove učinke lahko komaj šele slutimo, zagotovo pa merijo s puščico naravnost v srce sedanjosti.