Pa ne le zaradi zunanje opreme v beli in prevladujoče modri barvi, s človeško figuro postavljeno na sredo spirale, temveč zaradi avtorja. Matjaža Lunačka pozna vsak, v tem okolju vsaj malo razgledan človek. Je eden vodilnih psihoanalitikov, avtor strokovnih člankov in psihoanalitične teze o Krstu pri Savici z naslovom Za drugačno usodo. Piše kratke zgodbe in očitno tudi eseje. In ko knjigo odpreš na kateri koli strani, ko preletiš naslove esejev, recimo: Pozlata, Nezavedno, Neka sumljiva smer, Antična vrednost, Predvidljivost … ne moreš, da je ne bi prebral. V roki namreč držiš besedila, ki so drugačna od vsega, kar ti je kadar koli prišlo pod roke, čeprav se ob njih mogoče spomniš na Umetnost brezdelja Hermanna Hesseja ali kakega drugega zapisovalca svojih razmislekov.
Lunačkovi izjemno kratki eseji, večinoma na strani in pol ali dveh (avtor jih imenuje fragmenti) so besedila o najrazličnejših zadevah, s katerimi se srečuje, o njih bere, razmišlja, jih raziskuje, si o njih ustvarja mnenje. To na koncu zapiše ter ponudi v branje drugim. Preprosto, s kratkimi povedmi, s poanto, izraženo posebej v zadnji. Prav na začetku avtor razlaga, zakaj kratka oblika:
"Knjige esejev, razen redkih izjem, kot je posthumno izdana knjiga esejev Ivana Mraka, me dolgočasijo. Preveč so racionalni in intelektualistični. V nasprotju z rečenim obožujem kratke oblike, ker lahko v kratkem povedo kaj bistvenega."
In tako se nizajo besedila, morda po kronološkem zaporedju nastanka, morda po kateri drugi logiki pisca, ki se ukvarja s sedanjimi družbenimi, psihološkimi, medicinskimi, pa tudi zgodovinskimi pojavi in dogodki, a ga bolj kot vse drugo prevzema navdušenje, mogoče še bolj – čudenje – nad umetnostjo, nad vrhovi umetnosti, kot jih, po njegovem mnenju, poosebljajo francoski pesnik Arthur Rimbaud, slikarja Masaccio in van Gogh, slikarka Karla Bulovec in dramatika Heinrich von Kleist in Ivan Mrak. To so umetniki, ki so, tako beremo, življenjsko tvegali, bili so kot vrvohodci nad prepadom (od tod naslov), pa nekateri strmoglavili, nekateri tudi ne, vendar v času življenja niso dočakali aplavza, pravega odobravanja in upoštevanja svoje brezkompromisnosti. Skozi več esejev Matjaž Lunaček razlaga, kako in v čem vidi genialnost teh ljudi in ga ob tem ne zanima, kaj o njih piše splošna literarna ali likovna zgodovina, kateri je kanoniziran in kdo ne. Njegov odnos je oseben, erotičen, prevzet, zavzet. To se pravzaprav zdi kot temeljna drža do vsega, o čemer piše, saj sicer tega ne bi počel: specifičen odnos do življenja v vseh oblikah in odsevih, pojavnosti narave in človeka, interakcij med obema tukaj in zdaj ter v preteklosti pa s pogledom v prihodnost. Za bralca predstavlja branje esejev posebno izkušnjo, zanimivo predvsem zato, ker prebira mnenja človeka, ki misli, ki se skuša mojstriti v razmisleku, spoznanju in pisanju, ki daje čutiti, da opravlja dolžnost odgovornega, razmišljajočega subjekta, opazujočega, čutečega človeka, nenapihnjenega intelektualca, ki, tako se zdi, ne išče bežnih zadovoljitev in rešitev ad hoc, ampak lepoto in modrost misli in dejanja, se zato oddaljuje od nepomembnosti in se skuša približati tistemu, kar je večje in več vredno, kar se oddaljuje od splošno priznanih dnevnih političnih ali komercialnih floskul ter se bliža bolj pretanjenemu doživljanju, odkrivanju pravega smisla vsega, življenja in smrti. Takole piše Matjaž Lunaček:
"Življenje je naporno in v svoji cikličnosti utrujajoče. Težko je človeku slediti večnemu kroženju in prenavljanju narave, ki to odlično opravi, če se ji ne postavlja prevelikih ovir. Sami se precej teže obnavljamo in počasi drsimo v smrtno strugo skupaj z drugimi bitji, ki so obsojena na kratek vek. Zato si želimo miru in nam je ljuba noč."
Nekateri zapisi o sodobnih zadevah, pa naj gre za položaj mladih v družbi ali na primer za odnos ljudi do svojih teles, izzvenijo pesimistično, čeprav, tako se zdi, na žalost realistično. Spet drugi presenetijo s posebno lirično mehkobo in komajda prikrito zasebno izkušnjo; nekateri pa, tisti najdaljši, dajejo psihoanalitični uvid in razlago, na primer seksualnosti. Vsi skupaj pa na zelo avtorski, iskren, nepretenciozen način prinašajo pogled na drobce ali plasti sveta, v katerem živimo, in hkrati na velika vprašanja človekovega ravnanja in bivanja, ob katerih se je treba zamisliti in jih osmisliti; najti smer, v katero mora človek kreniti – tako kot Matjaž Lunaček v zadnjem eseju Vzemi posteljo in pojdi:
"Zrl bom daleč na neskončno vodovje. Mogoče se iz globine horizonta prikaže podoba, ki se bo bližala, ladja, ki bo na krovu nosila rod svobodnih ljudi, ki so opustili naglavne grehe in se posvetili čistemu življenju. Morda me vzamejo za svojega zdravnika … Čudovito se mi zdi, da imam tako univerzalen poklic in da je razen majhnih razlik telo Etiopijca enako telesu Francoza in Slovenca. Zato čim prej na pot!"
Tadeja Krečič; iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS). Celotni oddaji lahko prisluhnete v priloženem avdioposnetku.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje