J. T. Wilson, ki sodi med novozelandske avtorje mlajše generacije, se je pred nekaj leti odločil zapustiti univerzitetni kampus in združiti dvoje svojih velikih ljubezni: potovanja in literaturo. Odpravil se je na popotovanje, na kakršna so, v danes že skoraj pozabljeni preteklosti, romali ljudski pesniki in pevci, ki so potovali iz kraja v kraj in poslušalcem peli o izmišljenih ali resničnih dogodivščinah pogumnih junakov in brhkih deklet. No, Wilson se je, času primerno, odločil, da bo vsemu skupaj vendarle vdihnil malce modernega duha ... Namesto pétih pesmi je zapisoval svoje dogodivščine in tiste, ki jih je slišal od drugih, nato pa zapisano spel v snopiče, ki jih je prodajal na ulici in si tako prislužil denar za nadaljnjo pot.
Leta 1976 rojeni Wilson je na svojem literarnem popotovanju preživel tri leta in v tem času obiskal vsa večja in tudi nekatera manjša mesta Nove Zelandije ter Avstralije. In čeprav je svojo pohodniško palico zdaj za nekaj časa odložil v kot v Wellingtonu, kjer se je ustalil, že čaka, kdaj ga bodo nove zgodbe spet pognale na pot.
Nekaj zgodb, ki so nastale v času njegovega popotovanja, in nekatere poznejše je leta 2005 izdal v knjigi z izvirnim naslovom Behind the Lines (Med vrsticami). Njegov prvenec je lani izšel tudi v slovenščini, in sicer ga je za založbo Tuma prevedla Apolonija Klančar. Zbirko kratkih in daljših trinajstih zgodb pospremi pisateljev uvod, v katerem pojasnjuje njen nastanek in spoznanje, do katerega je prišel, in sicer, da » obstajajo poti do uspeha, če si le pripravljen zaupati in slediti svoji poti z vso predanostjo in z vsem srcem«.
Avtor na pot iskanja samega sebe pogosto pošilja tudi junake svojih zgodb. Ti se, nerazumljeni, hkrati pa tudi naveličani vpetosti v mestno življenje, vsakodnevne službe od devetih do petih in pehanja za materialnimi dobrinami, zatečejo na podeželje (Daleč tam spodaj) ali v hipijevsko komuno (Okvara motorja, Zatočišče), kjer skušajo zaživeti drugače, bolj svobodno, pa čeprav jim včasih nekdanje življenje še krepko diha za ovratnik. O smislu življenja se Wilson sprašuje tudi v nekaterih najkrajših zgodbah v zbirki (Cena življenja, Stvar naključja, Uspeh), kjer posameznikovo neusahljivo željo biti boljši, uspešnejši in imeti še več, najbolje simbolizira nakupovalna vrečka prestižne trgovine, ki si jo želijo dobiti vsi, nazadnje pa se izkaže, da je popolnoma prazna.
In ko takšno in drugačno samoizpraševanje resnici na ljubo postane rahlo utrujajoče in dolgočasno, avtor za konec naniza dve malo bolj »akcijski« zgodbi. Krajša z naslovom Let 109 se, kljub drugačnemu razpletu, idejno napaja pri terorističnih napadih Al Kajde na ZDA leta 2001, medtem ko je daljša Po polnoči postavljena v bližnjo (?) prihodnost, čas tretje svetovne vojne, v kateri ima glavno besedo jedrsko orožje. V središču zgodbe so štirje posamezniki, katerih poti se v običajnem življenju najbrž ne bi križale, na begu pred atomsko katastrofo pa se znajdejo na krovu iste ladje.
Razliko med zgodbami, nastalimi na cesti, in tistimi, ki jih je Wilson napisal pozneje, je opaziti na prvi pogled, pa čeprav ne prve in ne druge niti v vsebinskem niti v slogovnem pogledu ne dosegajo kakšnega literarnega mojstrstva. Trinajst zgodb z bolj ali manj posrečenimi zapleti in razpleti je napisanih v preprostem in realističnem slogu. Kljub vsemu pa je v zgodbah, ki so nastale nazadnje, kot sta na primer Nebotičnik in Po polnoči, opaziti, da pisateljev jezik že teče bolj suvereno. Navsezadnje, če že drugega ne, mu je treba čestitati vsaj za pogum, ker za razliko od svojih stanovskih kolegov ni pisal v zavetju svoje sobice, ampak med ljudmi, in bil tako tudi veliko bolj dovzeten za njihovo morebitno kritiko.
Kristina Sluga
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje