Lahko bi jo podnaslovili tudi "Houllebecq za začetnike"; to je minimundus piščevih konstant, ki jih srečujemo vse od prvenca Razširitev področja boja (1994) dalje. Kdor išče "dokaze" o Houellebecqovi pregovorni mizantropiji in islamofobiji, jih bo brez težave našel. Če Lanzarote v čem preseneča, potem preseneča v eksaktnosti; tu ni prostora za običajne dvoumnosti, prostor za interpretacijo je zožen do minimuma. "Ne motijo me arabske, ampak muslimanske države," dahne neimenovani junak, piščev karakteristični alter ego, štiridesetletni asocialni nergač, ki želi pred zimskim mrazom zbežati iz Pariza in najti primeren, "nemuslimanski" raj na soncu.

Pa prileti v Lanzarote na Kanarskih otokih, kjer se ob spolnih avanturah z nemškima biseksualkama takoj usujejo predsodki do evropskih (turističnih) narodov, od Angležev, ki se "nekam na dopust odpravijo samo zato, ker z gotovostjo vedo, da bodo tam srečali druge Angleže", do Špank, ki "rade seksajo", in "vase zagledanih" Italijank. Belgijski bralci so še posebej veseli: "To je država, ki ne bi smela obstajati," je pikra pripomba, ki pa je ne izreče Houellebecqov (anti)junak, temveč njegov priložnostni kolega, aseksualni in enako depresivni Belgijec, ki se nazadnje sklene pridružiti sekti realijancev, kar ga privede do pedofilije in medijsko odmevnega procesa.
Platforma in Možnost otoka sta motive nebrzdanega spolnega turizma, vulgarnega potrošništva, prevladujoče plehkosti zahodne družbe in podrejanja instantnim religijam analizirali lucidneje in v precej širšem zamahu. Lanzarote je v tem kontekstu precej bolj nedosledna miniatura, ki pa jo Houellebecq sklene z verjetno najbolj apokaliptično vizijo svojega opusa. Novela ni zaman postavljena na znameniti vulkanski otok, zato lahko predvidevamo, da bi kruto usodo, ki se je otoku pripetila v prvi polovici 18. stoletja in jo opiše v epilogu, pisatelj najraje privoščil sodobnemu človeku.

Simon Popek