Glas, ki si ga izposodi od avtorice in je tako njen parcialni del, ki naj pomaga z nizanjem drobcev in z uporabo različnih perspektiv prispeva k bolj celoviti sliki razdrobljenega sveta. Glas je tako najprej od avtorice ločena in osvobojena pripovedna instanca, ki naj osvetli in v zgodbo ujame trenutek življenja, ko se nakopičijo in zgostijo vsi prejšnji nastavki in zasije njegovo pravo bistvo.
Tako v zgodbi, naslovljeni z zadnjimi aramejskimi besedami Križanega Elí, Elí, lemá sabahtáni?, on in ona obiščeta prijateljico, ki ima napredujočo živčno bolezen in je vse manj gibljiva in postopno peša njena sposobnost govorjenja. Ko vidita, kaj je prava resnica časa, namreč postopno usihanje telesnih funkcij, vse večja odvisnost od skrbnikov v domu in životarjenje v telesu, ki je vse manj pod nadzorom, spoznata, da za zdaj še razpolagata s telesom. Da je telo za trošenje, dokler se ne iztroši. Tako se na horizontu tega spoznanja odločita in pristopita k telesu drugega. Iz spoznanja o neizogibnosti smrti vznikne erotika.
Podobno kot so nadrealisti v obdobju med obema vojnama opisovali lepoto kot naključno srečanje dežnika in šivalnega stroja na obdukcijski mizi, nekaj te naključnosti in neulovljivosti zgoščajo nekatere zgodbe Mirane Likar, na primer o srečanju dveh, ki sta se spogledovala v tujini in se uzreta v rodnem mestu, ali o nekdanjih ljubimcih, ki si zdaj nimata več česa povedati, razen da na telesu drugega opazita zanemarjenost in sledi zoba časa.
V zgodbi Sicilija se v istem prostoru znajdejo trije nekdanji prijatelji: zdravnik, napol hipohonder, ki bolj potrebuje pozornost kot zdravljenje, in njun mladostni prijatelj, ki ga ravno pripeljejo na urgenco kot klošarja v precej klavrnem stanju. Naključno srečanje sproži val spominov na skupno odraščanje. Prikažejo, kako smo včasih skupaj, pa vendar samo na videz, in kako se usoda v nekaj hitrih potezah, ki so zunaj našega nadzora, poigra z nami. Spet drugič, recimo v zgodbi Kärntner Strasse, vidimo dunajski multikulti, kjer opazovalec spremlja skupino priseljencev. Očitno se med njimi dogaja drama. Ženska, ki joka, svoje usode ne drži v rokah, o njej odločajo drugi, morda njeni bratje in oče, če so res to, njihova odločitev in kontekst pa ostajajo skrivnostni in s tem dražljivi, kot bi vabili k ugibanju ne le opazovalca, temveč tudi bralca, ki je čudežno navzoč. V stanju vse večje razpoložljivosti in ob intenzivnem mešanju kultur so si kulture in običaji z vseh vetrov znesenih plemen kar najbolj različni in ne popolnoma razumljivi. Nekaj sobivanja različnih svetov odkrivajo tudi nekateri fantastični zgodbarski elementi iz zbirke, vendar fantastika ni eden ključnih pristopov k opisovanju pomnoženosti svetov.
Mirana Likar opisuje svet, razbit na tisoče podob, ki jih je težko zlepiti skupaj, stojijo vsaka posamično. Nekaj je zgodb, ki se ukvarjajo z moderno patologijo. Odprtje in Bilbao na primer postavljata pred nas urejena in uspešna srednjeletna moška, zgovorna in privlačna, ki pa imata svojo skrivnost: težko namreč razumeta, da ženski ne včasih res pomeni ne. Ker je užaljena njuna nečimrnost, sta pripravljena na skrajna dejanja, celo grobo poseči v telo drugega, da bi se potrdila. Vidimo tudi fanta, ki je pod močnim vplivom skrajnih nacionalističnih idej in bi moral napisati šolski spis, vendar bi ga tisto, kar se mu dogaja v glavi, lahko pripeljalo samo do pogovora s psihologom, pozneje morda tudi v prevzgojno ustanovo; zato kljub vrvenju glasov ne zapiše nič, tista maščevalna in sovražna zmeda v glavi pač ni za nikamor. Razen za na demonstracije mišljenjskih sovražnikov, ki bodo že videli svoje.
Nekaj zgodb iz zbirke Glasovi govori o strahovih, o odvisnosti, o tem, kako nas otroške želje zaznamujejo, da zapravimo pretežni del življenja za to, da bi jih zadovoljili. Prepozno, veliko prepozno, kar je človeško, preveč človeško.
Likarjeva postavlja pred nas tudi zgodbe deklet, ki krepko zamujajo z izgubo nedolžnosti. Kljub preplavljenosti s spolnostjo je svet lahko tudi hladen in pust, hitrost nas oropa za globino in bližino.
Zbirka Glasovi je heterogena, in to velja tudi za dolžino zgodb in intenzivnost njihovega zareza pod povrhnjico. Vendar takšna zgodbarska zloženka tudi formalno potrjuje v njej opisano stanje sveta: ta je ne le iz tira, tirnice so povsod in odločitve za pravo smer vse težje. Mirana Likar kalejdoskopsko zmaknjen in razpršen svet popisuje suvereno, z močno empatijo in vpogledom v svet svojih likov in pripovedovalcev, predvsem pa zna priskrbeti srečanjem primerno ozračje in okolje. Pronicljiva poročila iz notranjosti tako najdevajo ustrezno scenografijo, in ta je kozmopolitska, babilonsko pomešana in s tem podobna hitrim in izmikajočim se podobam globaliziranega sveta, ki je naša usoda.
Matej Bogataj, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).