Čeprav smo morda vajeni, da se ljudje svojih biografij lotijo v nekoliko višji starosti, je Chagall v svojem delu poskrbel za nepogrešljive zapise o svojem otroštvu, prvem navduševanju za umetnost, ki ga je končno pripeljalo tudi do vrelišča takratnega umetniškega ustvarjanja – Pariza, in nenazadnje za ključ do razumevanja njegovih s sanjskim svetom prepredenih slik.
Pripoved, ki jo je slikar posvetil staršem, ženi in svojemu rodnemu mestu, začne prav pri slednjem. Chagall se najprej ustavi v ruskem oziroma danes beloruskem mestu Vicebsk, v okolici katerega se je rodil. Spomin ga popelje vse od svojega prvega dneva, ko ni hotel živeti, pa do deda, verskega učitelja, očka in matere, ki se je spominja z najlepšimi besedami. Otroštvo, ki ga je preživel v precej revni judovski družini, opisuje s kratkimi stavki, v pripoved pa vpleta tudi miselne preskoke in tako ustvarja vzdušje, ki ga je mogoče zaznati na njegovih slikah.
Skozi celoten opis svojih 35 let se pri opisovanju kakšne osebe, ki mu je tako ali drugače prekrižala pot, pogosto ustavi in opozori na sliko, na kateri je to osebo ponesel v večnost, in tako pomaga k temu, da dobijo nekateri liki njegovih del ime in svojo zgodbo. Zapis svojega življenja je pospremil tudi z 20 risbami, ki jih je izdelal prav za to priložnost in se z njimi še dodatno poklonil vsem bližnjim in tistim malo manj bližnjim družinskim članom ter prijateljem.
Kot že rečeno, se dotika tudi svoje ljubezni do slikanja, ki se je, čeprav so mu številni priznavali nadarjenost, že od vsega začetka precej ločila od umetniškega okusa okolice. Seveda tudi oče in mati nista z navdušenjem sprejela novice, da bo sin postal slikar. Pa vendar je svojo umetniško pot nadaljeval – najprej v slikarski šoli slikarja Pena v Vicebsku, nato v Peterburgu, ves čas pa je hrepenel po napredni Evropi in Parizu.
In celo v Parizu, ki ga je tedaj preplavljal kubizem, ga niso povsem razumeli, pa je kljub temu to mesto takoj vzljubil. V svoje bivanje v Parizu, kjer je med drugim prijateljeval z Apollinairom, vpleta predvsem razmišljanja o svoji umetnosti, kaj je želel takrat doseči, kaj je preziral in nad čim se je navduševal. Pa čeprav sta mu bila kubizem in impresionizem tuja in je umetnost opisoval predvsem kot stanje duše, se je v Parizu počutil doma. "Tu je! Pariz, ti si moj drugi Vicebsk!"
Avtor ni pozabil na prve ljubezenske korake in prve poljube, ki jih je sramežljivo delil dekletom, in nenazadnje na Bello, ljubezen svojega življenja. Muzo, ki jo je tako močno občudoval in je imela vedno prav.
Pomen slikarjeve umetnosti v razvoju slikarstva 20. stoletja in svetlo luč njegovemu neprestanemu hrepenenju po tem, da bi ga Evropa in seveda Rusija končno razumeli in vzljubili, napove v svojem pismu iz Nemčije prijatelj Rubiner, ki piše, da je Chagall tam slaven, saj so njegove slike sprožile razvoj ekspresionizma.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje