Z "družbeno margino" je v Bazenu mišljena predvsem lezbična subkultura, katere del sta sedemnajstletni dekleti, neimenovana prvoosebna pripovedovalka in njena sošolka in prijateljica Iza. Tematski poudarek pa ni samo na istospolni ljubezni, ampak je ta zgolj eden od vidikov iskanja identitete in lastnega prostora v družbi.

Iskanje identitete se pri mladostnikih po navadi začne precej površinsko – na ravni stila in osebne filozofije. Tri najstnice – pripovedovalka in njeni prijateljici Iza in Oli – gredo čez podobne faze kot vsi najstniki: prerekajo se s starši, odkrivajo kultne knjige in filme (večinoma gre za umetnost lezbičnih avtoric iz različnih zgodovinskih obdobij), navdušujejo se nad veganstvom, newageem in zahodnjaško poenostavljenim budizmom. Kupujejo rabljena hipijevska oblačila in zavračajo tista, ki jim jih vsiljujejo njihove matere.

Nesoglasja s starši niso samo posledica hormonov, ampak imajo globlji izvor. Tri punce do sveta odraslih gojijo mešane občutke: rade se počutijo "odrasle" in glasno zahtevajo svojo svobodo, po drugi strani pa jim odgovornost prinaša tudi kup težav in dvomov. Prav vsaka izmed njih je v svet odraslih kdaj pokukala prehitro in ne povsem po svoji volji, največkrat zaradi družinskih konfliktov. Vse izhajajo iz družin, ki jim niso nudile idealnih razmer za odraščanje. Očetovska figura je pri vseh treh bolj ali manj odsotna; Izin oče se je obesil, pripovedovalkin oče iz družinskega življenja prihaja in odhaja, kot se mu zljubi, Olijin pa je do družine večinoma brezbrižen.

Moških likov je v romanu manj kot ženskih, a so vsi brez izjeme prikazani izrazito negativno. Poleg odsotnih in hladnih očetov, ki bežijo od družinskih obveznosti in brezsramno osvajajo druge ženske, je izrazito antipatičen lik tudi Olijin tako imenovani "fant" iz srednje gostinske šole, ki ga najbolje opišejo površinski atributi klasičnega alfa samca – motor, usnjen jopič, uteži in svastika na garažni steni. Drugi moški, med katerimi so še sosed gerontofil, heteroseksualni vsiljivci iz lezbičnih barov in skrivnostni ljubljanski posiljevalec, so zgolj stranski liki in zato niso natančno izdelani, a zanje večinoma velja enaka popreproščena logika kot za motorista z gostinske, ki po Oli na koncu spolnega odnosa mačistično razmaže spermo. So le nezanesljivi samci, ki zgolj sledijo svojim živalskim nagonom.

Po drugi strani pa ženski liki niso idealizirani, kot bi kdo morda sklepal iz upodabljanja moškega spola. Velik del "ženske populacije" romana zaseda tragični lik cankarjanske Matere z veliko začetnico. Potem ko jo je zapustil partner, sicer še naprej skrbi za družino, a s svojo apatičnostjo hkrati dopušča, da jo življenje do konca potepta. Ker sama ni zmogla uresničiti mladostnih ambicij, zdaj svoje upe prelaga na potomstvo. Pripovedovalkina mati se ne sprašuje, ali je hčerki kaj do glasbene kariere, ampak jo sili, da vsak dan najmanj tri ure igra klavir. in ji v mislih pripravlja sijajno prihodnost: "Mama je nesmrtno zaljubljena v Rusijo, prepričana je, da bom kariero pianistke nadaljevala v Bolšoj teatru," pravi dekle.

Prav te mame, ki so v sedemdesetih nosile hipijevska oblačila in razglašale "svobodno ljubezen", so postale neprilagodljive, konservativne in obsojajo vse, kar jim je tuje, še zlasti pa homoseksualnost. Prvoosebna pripovedovalka svojo lezbičnost pred starši skriva prav zaradi morebitnega neodobravanja in se hkrati pasivno upira maminemu kalupu "normalne" najstnice:

"Mama noče, da se oblačim v prevelike puloverje, v viseče hlače in bulerje, to je preveč fantovsko, reče, taka že ne boš hodila v šolo in tudi na nastope ne, še reče ostro, jaz pa žvečim spodnjo ustnico, jezna sem, meša se mi od njene ukazovalnosti in vseh teh obupnih starinskih oblek, ki mi jih ves čas vsiljuje, in vsega, ja, rečem, nočem se prepirati, prevečkrat sva se že sporekli okrog teh stvari," pravi.

Na nestrinjanje se dekleta odzivajo z mešanimi občutki – po eni strani je materinska figura (v nasprotju z očetovo) v njihovem življenju ostala in se s tem zanje žrtvovala, po drugi strani pa odločitve mater zavračajo in nikakor nočejo postati to, kar so postale one.

Odkrivanje lastne "marginalne" seksualnosti je torej obsojeno na samoto; punce se dobro zavedajo, da je istospolnost v družbi zaznamovana. Pripovedovalka svoje prve ljubezenske izkušnje tako obdrži v svoji notranjosti ali pa jih zaupa dnevniku. Ljubezen med pripovedovalko, ki si prvič zares prizna, da je lezbijka, in Izo, ki je, vsaj po njenih besedah, že nekoliko bolj izkušena, se prvič jasneje pokaže na skupnem izletu na pohorski vikend. Avtoričin fragmentarni in poetični slog mehko ujame prva občutja porajajoče se najstniške ljubezni:

"Ne vem, kaj mi je, čutim pa, da je vse na nek način povezano z Izo; to, da zadnje čase skoraj ne spim in sem z vsakim dnem bolj črnogleda in to, da imam beden občutek, kot da sem pogoltnila posušeno kobilico ali kaj. Čuden je ta njen ogenj in vse te iskre in priznati si moram, da je nekaj zares vražjega v njej; in če se mi preveč približa, tisto zadiši iz teme."

Iza je tudi tista, ki pripovedovalko uvede v lezbično subkulturo tako na kulturni kot na družbeni in seksualni ravni. Skupaj odkrivata tradicijo lezbičnih avtoric in ostalo umetnost, raziskujeta nočno življenje in tako ali drugače skupaj preživljata čas. Seznami berila in filmov, ki si jih glavna junakinja zapisuje v dnevnik, so v surovi obliki tudi priloženi romanu; vsak dnevniški zapis naj bi določal novo poglavje. Ti listki ustvarjajo posebno občutje in še stopnjujejo fragmentarnost, vendar to nikakor ne pomeni, da je pripovedi težko slediti.

Zgodba je z izjemo retrospektivnih spominov zarisana linearno, zato tudi napetost narašča postopoma. Pred bralcem se izrisuje raznokrak ljubezenski trikotnik: Iza in pripovedovalka postaneta ljubimki in tehtnica se prevesi stran od Oli, ki je bila pred Izinim prihodom v mesto pripovedovalkina najboljša prijateljica. Čeprav Oli "uradno" zanimajo fantje, zaradi njunih dotikov in ljubosumja bralec dobi nejasen vtis, da se med njo in pripovedovalko vseeno nekaj plete.

Neenakomerni trikotnik pa ni glavni razlog za tragičen razplet zgodbe. Katastrofa se pripravlja postopoma, vrh pa roman doseže na samem koncu. Čeprav ton pripovedi ni sentimentalen, ampak zgolj poetičen, je melodramatičnih elementov v romanu odločno preveč. V knjigi se tako zvrstita dva samomora (samo eden je uspešen), dve psihiatrični hospitalizaciji, neuslišana ljubezen, nasilje in problemi v družini, poskus pedofilije, poskus posilstva, najstniška nosečnost in rak na dojki.

Prava tragičnost romana pa ni v nalagajočih se usodnih peripetijah, ampak ostaja neizgovorjena, ujeta v tesnobno fotografijo zapuščenega in uničenega bazena na naslovnici, ki je delo Vesne Liponik. Bazen je motiv, ki se v romanu pojavi le nekajkrat, a ima očitno veliko globlji pomen, kot bi se zdelo na prvi pogled. Ne samo, da je postavljen v naslov, ampak je to zlasti kraj, kjer se glavna junakinja končno počuti živo, pristno, in ki ga je pripravljena deliti tudi z Izo: "Pripovedujem ji o vodi, o tem, koliko mi to pomeni, vsak večer odplavam tisoč metrov, rečem, vou, je navdušena, vzemi me kdaj s sabo, reče, ja, še danes greš z mano na bazen. […] Ko stopim iz bazena, je moje telo lahko in težko hkrati, neverjeten občutek, rečem, nekaj najboljšega."

Čeprav konec romana načeloma ostaja odprt, se bralec ne more izogniti podobi bazena, zadnjega intimnega pribežališča, ki je na sliki zapuščen in razdejan. Ljubezen, pa naj bo istospolna ali ne, je negotova in minljiva, na kar v svoji spremni besedi opozori tudi Matej Bogataj.

Prav zaradi tega se zdi, da bi romanu napravili krivico, če bi ga zgolj zreducirali in popredalčkali pod oznako "LGBT literatura". Branja je vreden predvsem zaradi svojih notranjih kvalitet, ne glede na to, katero oznako nosi. Burnost najstniškega odraščanja, ki je v ospredju, ni omejena s spolno usmeritvijo ali pripadnosti subkulturi. Iskanje in raziskovanje spolne identitete sta namreč del širše slike in poskusa razumevanja sveta, ki obkroža pripovedovalko in njeni prijateljici, prav to pa romanu kljub nekaterim njegovim pomanjkljivostim daje določeno težo.