Pisateljica se tako ne osredotoča na tiste junake, ki smo jih v pravljicah vajeni in se kot predstavniki dobrega spopadajo s hudobnim, pogosto utelešenim prav v volku, ampak je tokrat ravno volk glavni junak zgodbe. Ta ni hudoben, ampak le strahotno osamljen, saj je padel iz svoje pravljice, pa se ne spomni katere.

Ves premražen in moker se volk, ki je izgubil spomin, odpravi na pot, da poišče pravljico, v kateri je nekoč bival. Na poti naleti na nekatere mlajšim bralcem dobro znane pravljične junake, ki jih poprosi za streho na glavo, a naleti povsod – najbrž tudi zaradi tega, ker je volk – na zaprta vrata. Tako ga odslovita Mojca Pokrajculja in Muca Copatarica in volk še vedno užaloščen tava naokoli.

Na pomoč mu priskočita čriček in kresnička, ki njegovo stisko še kako dobro razume, saj sama prihaja iz pravljice O zelo osamljeni kresnički. Tako se kresnička odloči, da bo volkcu pomagala tako, da bo ostala z njim čez noč.

Po noči, v kateri se je kresnički in volku pridružil še čriček, se glavnemu junaku pravljice vendarle nasmehne sreča, in potem ko se naje jagod, končno najde svojo pravljico. Prihaja namreč iz pravljice o Rdeči kapici, kar spozna, ko opazi na travniku veselo druščino lovca, babice in majhne deklice z rdečo kapico.

Volk brez spomina se že skoraj pridruži skupini, ko ga od tega odvrne sraka tatica. Ta ga opomni, da je prav on tisti, zaradi katerega je druščina tako vesela, saj je požrl babico in deklico, zaradi tega pa so ga nato vrgli v vodnjak. Razočaran volk, ki spozna, da se je zaman veselil, opazi na neki jasi mamo kozo z kozlički in se ponovno vesel odloči, da si poišče novo pravljico.

Kratka pravljica, ki je namenjena tudi tistim prvim bralcem (v založbi Viharnik so jo namreč izdali z velikimi tiskanimi črkami), tako razišče, kaj se zgodi z volkom, ki je izgubil spomin in pozabil, da je hudoben, ob tem pa se mu je ponudila še priložnost za nov začetek. Čeprav volk skozi celotno pot, na kateri išče svojo pravljico, prav nobenemu ne želi storiti nič žalega in se celo prehranjuje z navadnimi jagodami, na koncu vendarle ne more iz svoje kože.

Pisateljica tako predstavi, kakšno je življenje na drugi strani pravljic in kako vse skupaj doživlja volk, ki se ga vsi tako bojijo in ga sovražijo. In čeprav uspe ob tem avtorici zajeti tudi drugačno podobo volka, ki je osamljen, žalosten in premražen, pa hkrati ne pozabi na njegovo naravo in mu ne odvzame tiste lastnosti, zaradi katere velja pri vseh pravljičnih junakih za hudobnega. Zanimivo zgodbo je z odličnimi ilustracijami dopolnila Kristina Krhin.