Od »katalogiziranja« je prešel k »avtoportretiranju«, opravil »selitve« in dosegel goloto. Kako danes – nepretenciozno, brez načrta, koncepta, brez drsenja po znanih, utečenih, vodilnih valovih loma stanja sodobne družbe in posameznika v njej – izpisati čustvovanje, stik s svojo osjo, kako najti jezik in kako to preliti v poezijo. Kaj je poezija in kakšna je poezija v zbirki Kar dopuščajo čuti?

Izreki »postajam podoben stvarem«, »stvari se dotikam s trepalnicami«, »pogum je stvar dresure« pričajo o ponižnosti, skromnosti. Kako ubesediti izpraznjenost, alienacijo, bolečino, hrepenenje po ljubezni, po drugem? Na ta vprašanja odgovarja pesnik z besedami, ki utelešajo predbesedno stanje: »Brez nekaj gramov ljubezni bi odnehal.« Vso pesniško pot je v odnosu z naravo in tudi urbanostjo, natančneje: z okolico, s pokrajino, kakor pravi: »naenkrat sem pokrajina« ali »postajam most« ali »jaz sem njihov svetilnik«. Vendar je tokrat optika drugačna, gre za zumiranje sebe v naravi, nekakšno mimikrijo.

»Naenkrat sem pokrajina«,

naenkrat oko pesniške kamere raziskuje notrino:

»Presune me, kar se drobi navznoter in ne pušča kaplje krvi.«

V pesmi Obisk začutim jok žilavega gabra, v drugi oblak stoka na pomoč; a čeprav narava toži in prosi, ne gre za okoljske ali okoljevarstvene pesmi. Bolj kot zunaj in zunanje se v pesmih razkrije nevidno (»resnične zmage so nevidne«) in neslišno, tisto, kar je toliko individualno, intimno, da je takoj, ko se ujame v pravšnje besede (seveda tudi jezika razuma), že obče, človeško. To so primarna čustva, občutenje v duši. Potrpljenje in motrenje. Kot pravi pesnik:

»Če si potrpežljiv, počakaj na otok, kjer veter nagne ciprese k obali.«

In vsak vdih, vsak poskus pesmi je ponujena roka, ki »ustavljenemu življenju« skuša pomagati prestopiti mejo.

Ko prebiram pesniško zbirko Kar dopuščajo čuti, me filozofsko-meditativni trivrstični izreki pritegnejo, da se kot bralka v njih umestim, prepoznam oziroma naselim duhovno pokrajino, ki jo Simonišek tokrat pulzira skrbno odmerjeno in eksaktno, kakor je natančen racionalni um.

»Po naravni poti sem prispel tja, / kjer ne potrebuješ ljudi, / da bi bil manj osamljen. // Tišina je ustrežljiva sobarica. / Odvečne reči odvrže, / uporabne položi na mesto« (iz pesmi Majhen grand finale).

Moj prvi stik s knjigami poezije je ritualen. Potežkam jih med dlanmi, voham, obračam, gledam, opazujem. Naslovnice niso zanemarljive, predstavljajo prvo informacijo za bralca. Prepriča me citat na hrbtu knjige nad štirimi čolni na reki slikarja Narcisa Kantardžića.

»Tih inštrument sem, / ki čaka, da ga nekdo / preizkusi v naročju.«

Na sprednji naslovnici je na čolnu brodar, ki me bo, bralko, zapeljal za zgradbo, ki se vzpenja na desni. Kaj je za tem mestom, za to zgradbo, kateri življenjski, čustveni, čutni zaliv je tam zadaj? Kam brodar/pesnik plove? Kam me pelje, če sem nevidna gostja na splavu?

Po tem premisleku naključno sežem v knjigo in preberem pesem Ko odhajaš, ni nikogar. Trpek naslov, globok filozofski premislek. Tako značilno za Simoniška, pri katerem zelo zastrto, nevsiljivo, zadržano pronica nežnost. Tudi tu, v tej pesmi, v tej knjigi. Pesmi, postavljene v triverzne kitice, s kratkim verzom, do potankosti prečistijo pripovedno valovanje, znano iz prejšnjih zbirk. Primerno umerjene izjave ustvarijo poseben ritem in zaživijo kot pomirjujoče pulziranje srca. Vsa izreka je na strani dopustnosti. Selektor za dopustnost je v novi Simoniškovi knjigi čut, šesti čut. So čuti. Kakor opazimo na hrbtu knjige, na sliki Narcisa Kantardžića, se reka zazdi skorajda kot cesta in tako je narava skorajda urbanost in urbani utrip se podredi mogočnim zakonom narave. Knjigo preveva meditativno-duhovna razsežnost, o čemer nas informira že naslovnica. Tako se pri Simonišku odpre nežen prijem, ki je kot dotik presežnega. Vedno fin, četudi zareže.

Obsežnim, več kot stostranskim pesniškim zbirkam založbe Mladinska knjiga – bodisi v knjižni zbirki Prvenci bodisi v prestižni zbirki Nova slovenska knjiga – se pridružuje tudi Simoniškova Kar dopuščajo čuti. Ker je iz leta v leto zaznan trend upadanja kritike in manjšanja njenega obsega, ostajajo knjige tudi brez razloga kritiško neprebrane, vsekakor pa je pri daljših zbirkah nujno mnoge pesmi izpustiti. Simoniškova knjiga obsega sedeminšestdeset pesmi, spisanih v dveh modusih in predvidevamo v obdobju sedmih let od prejšnje zbirke, Selitve, iz leta 2013. Ta kritika je izpostavila njegov novi prijem, uspešne eksaktne meditativne trivrstičnice, ki z zavedanjem, da so »vse popolne reči hipne«, opazuje naravo, zumira detajl in ustvari zlitje subjekta/govorca z naravo ter tako izriše mnoga povabila v bližino in ljubezen.

Iz oddaje S knjižnega trga.