Njegovemu pesniškemu delu se pridružujejo še zbirka kratkih zgodb Melanholična zrenja, monografija Slovenska secesija ter občasni prevodi poezije iz angleščine. Z izidom knjige Trk prostorov pa se Simonišek na novo spušča še na področje esejistike. V njej so se vse dosedanje Simoniškove publikacije združile, trčile in ustvarile konglomerat izkustev in motivov, prek katerih avtor potuje. Gre za razpravo o lepem, vendar bralec že na začetku izve, da ne bo bral o iskanju objektivnih meril, po katerih bi lahko sodili o umetnini, kot tudi ne bo šlo za filozofski traktat, ki bi pred nas postavljal kopico bolj ali manj znanih filozofskih imen. Simonišek je o lepem, umetniškem, vzvišenem ali pa, bolj mistično povedano, o tem, kar presega zmožnost artikulacije, spregovoril prek osebnih doživetij, ki se tako ali drugače dotikajo umetnosti – v žarišču stojijo predvsem literatura in upodabljajoče umetnosti, avtor pa se dotakne tudi glasbe in kontemplacije vsakdanjega življenja, ki lahko služi tudi kot podaljšek estetskega doživljanja. Pa vendar bi zbirko reducirali, če bi ji pripisali zgolj vlogo razprave o lepem. S svojimi potovanji, ki se vrstijo tako na lokalni kot v širše evropski razsežnosti, avtor namreč izpostavlja tudi eksistencialno problematiko človekove pripadnosti – podeželsko, meščansko, evropsko in druge. Simonišek pri tem prevprašuje problematiko stereotipov in pripadnosti nacionalnosti.

Zbirka Trk prostorov, sestavljena iz petnajstih poglavij, se pravzaprav bere kot fragmentiran potopis – in prav zares ne moremo govoriti o zgolj zbirki esejev, saj se v tok misli nenehno asociativno mešajo zunanje podobe pokrajine, prav tako pa bi težko izbrskali nekakšno logično zaporedje, po katerem bi si poglavja sledila. Ne gre za urejeno razpravo z začetkom in koncem, temveč bolj za asociativno nanizane epizode iz avtorjevega življenja, ki se berejo kot potopis, poln refleksij in razmišljanj. Kakor se je Pound, ki v zbirki nastopa kot primer soočanja Simoniška s poezijo, z imagizmom naslanjal na japonsko tradicijo haikuja in zen budizma, se zdi, da je tudi v širšem kontekstu zbirke Trk prostorov mogoče najti korenine v japonskem izročilu haibuna. Z združevanjem proze in haikuja so namreč japonski misleci v haibunu mešali avtobiografske, esejske, prozne, pesniške in potopisne prvine, ki še danes veljajo za vrhunce japonske literature. Teksti so nastajali na poti, kakor je tudi pričujoča zbirka nastajala deloma na potovanju po Walesu, kakor avtor razlaga proti koncu zbirke.

Potovanje se skozi besedila kaže kot ključno za modernega človeka in tudi odpira začetek – Simonišek se vzpenja po temni gozdni poti in opazuje božično razsvetljeno Celje v kotlini pod seboj. Začetek tako alegorično že nakazuje nadaljnji potek besedil – kontrastiranje, na eni strani lepo, na drugi strani strašljivo. Nakazuje premikanje, iz mesta v naravo in nazaj, pa tudi iz mesta v mesto, po tedaj še pretočni in popolnoma odprti evropski domovini. Ob naslovu zbirke bi torej lahko predvidevali, da se bomo gibali predvsem po prostorski dimenziji ali geografskih koordinatah, vendar ni tako. Prostori, ki trkajo, so namreč tako zunanji kot notranji, konkretni in metafizični. V Simoniškovem razmišljanju, ki se na eni strani posveča umetnosti, tako trkajo lepo in grdo, tradicija in avantgarda, red in nered. Pri tem teče beseda predvsem o tem, kaj deluje učinkovitejše, vendar jasnega sklepa ne dobimo. Kvečjemu pojasnitev strukture zbirke – ko avtor govori o logičnosti in strukturiranosti besedila na primeru imagističnih tekstov, pojasnjuje, da so nekateri urejeni bolj tradicionalno, po pravilih logike in vzročnosti, drugi pa so povezani bolj asociativno, in da eno ni nujno boljše od drugega, presoja je odvisna od načina razumevanja bralca. Prav takšna asociativna struktura prevladuje na ravni organizacije Simoniškovega teksta in tako na še eni ravni utrjuje poantiranje nasprotnosti: na mikro ravni so to časovno in prostorsko logična in zaključena poglavja, na makro ravni pa asociativna struktura. Ko govor nanese na potovanja, trkajo med seboj bližina in oddaljenost, domačost in tujost, samota in vrvež, narava in mesto. Tu se razkazujejo predvsem različni načini doživljanja, ki prevladujejo bodisi na podeželju in v naravi bodisi v mestu. Obenem se razdalja relativizira – avtor z iznajdljivim izpustom opisov daljših potovanj ustvarja svet, kjer so vsi prostori dostopni skorajda nemudoma, s čimer delno briše nacionalne meje in krepi svoje občutenje evropskosti. Vmes med umetnostjo in potovanjem pa stoji človek, ki ga sicer vse to zadeva, hkrati pa se v njem krešejo tudi domišljija in delo, mladost in starost, umirjenost in razburjenost, predvsem pa drug človek – tujec, ki s svojo pojavo, pa naj sprejema ali zavrača, kaže na drugost avtorja samega.

V Trku prostorov ne trkajo zgolj prostori, temveč predvsem nasprotja. Z vzpostavljanjem nasprotujočih si podob pa Simonišek kaže na dejanske podobnosti, ki se skrivajo pod različnim eksterierjem. V zanimivih odsekih avtorjevega življenja bralci dobimo luciden in aktualen vpogled v sodobnost človekovega doživljanja – umetnosti, prek tega pa pravzaprav tudi življenja in dobe, v kateri živimo.

Jure Kapun, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).