Čeprav med šestimi kratkimi zgodbami v zbirki Plavalec težko potegnemo vzporednice, saj so vsaka zase tako po vsebinski kot po stilistični plati precej edinstvene, se neopredeljiv občutek numinoznega vleče od začetne zgodbe o plavalcu, ki se v nekem trenutku znajde ob utapljajočem se človeku, pa do zgodbe z naslovom Nnkhovi spomini, v kateri spremljamo skupino prazgodovinskih nomadov in njihove vsakdanje obrede. Na začetku se zdi, kot da so protagonisti izbrani naključno in da z vsebino zgodbe nimajo neposredne zveze, vendar se bralcu zorno polje vse bolj oži in fokusira na teme, ki prej niso bile očitne. Tako se v zgodbi Plavalec bralec najprej najbolj poistoveti s sentimentalnimi občutki ob prepuščanju morskemu toku in utapljanju v samoti, a ga pisateljevo pronicljivo pero kmalu zapelje v občutke strahu, krivde in sramu, ki jih doživlja glavni junak. Ta namreč odplava stran od človeka, ki sredi gladine išče rešilno bilko pred zdrsom v brezno smrti. Tudi okoliščine, ki se nizajo od tega trenutka naprej, prispevajo k temu, da glavnega junaka kmalu zagledamo kot antijunaka, ki v vsakem detajlu prepozna indice za zločin, ki ga je nehote zagrešil s svojim nedelovanjem.

Zgodba Plavalec je od vseh zgodb v knjigi napisana najbolj jasno, v njej pa lahko bralec zasledi sporočilo, da je vsak posameznik odgovoren za vse, kar stori namenoma ali v kar je nehote potisnjen zaradi nesrečnih življenjskih okoliščin. V preostalih zgodbah so liki protagonistov opisani precej nejasno in kaotično. Zdi se, kot da bi pisatelj želel z njimi pokazati na psihološko kompleksnost človekove narave in življenjskih situacij, ki zaradi nepredvidljivosti protagonistovih izbir delujejo absurdno in bizarno. V zgodbi Ugrabitev je niz dogodkov predstavljen le prek intervjuja s tajnico psihiatrinje, ki naj bi zdravila domnevnega serijskega morilca, ta pa naj bi izbiral žrtve na podlagi njihovega izkrivljenega odnosa do nakupovanja oziroma potrošništva. V zgodbi Krivopeta spremljamo odnos med prostitutko in policistom. Ta v prostem času obiskuje bordel, ki ga sicer nadzoruje v službenem času. Občutja glavne junakinje do policista se spreminjajo od sovraštva, prezira, besa pa vse do pomilovanja in navdušenja:

"Vznemirjenost se je razbohotila v nepojmljiv občutek moči in navdušenja. Čutila je, kako izgublja težo in se navzema prijetne rahlosti, obenem pa pridobiva silo davnih zveri, ki je omogočala čist izraz divjosti in besa. Nastajanje novega sebstva je zaznavala v vsakem vlaknu, mravljinci, ki so ji v valovih plali po koži, pa so napovedovali, da bo ta nova moč zahtevala tudi zunanjo premeno."

Preobrazba ženske v divjo in neukročeno zver je opisana tudi v zgodbi Zgostitev. Medicinska sestra se spremeni v Norico, nekakšno volkuljo, ki ni več kos družbenim izzivom in ob vsaki priložnosti pobegne v gozd.

Sergej Curanović tako v prvencu Plavalec prikazuje na eni strani divje in neukročene gone, na drugi pa človekov trud, da bi s svojim družbeno sprejemljivim obnašanjem obdržal glavo nad vodo. Čeprav v njegovih zgodbah ne opazimo klasičnega dramaturškega loka, pa je suspenz mojstrsko zapakiran v detajlih, ki jim pozoren bralec sledi kot detektiv, ki z branjem odvija rdečo nit zgodbe. V zgodbi Zaklonišče Curanović vzporedno vodi dve zgodbi – zgodbo o pisatelju, ki je ob porodu nosečnice v vasi sredi gozda priča pobegu zdravnika, ki ga lovi skupina jeznih vaščanov, in zgodbo, ki jo piše zdravnik, ki pade v jamo in mu ne preostane drugega, kot da začne pisati dnevnik. V nekem trenutku se bralec zaloti, da mu ni jasno, ali je glavni junak zdravnik, ki si je izmislil pisatelja, ali pisatelj, ki si je izmislil zdravnika. Kljub ekscentričnim likom in dramaturško zahtevnim zgodbam pa je slog pisanja Sergeja Curanovića precej preprost, lahko bi rekli otroško iskren in neposreden, bralec pa se ne more znebiti občutka, da bo pisatelj iz svoje ustvarjalne malhe nenadoma potegnil nekaj pretresljivega, kar ga bo držalo v stanju vznesenosti ali vsaj razmišljanja še najmanj dan ali dva …

Iz oddaje S knjižnega trga.