Pa vendar se mora pozornejšemu gledalcu in bralcu novic porajati vprašanje, kaj se skriva za tem nepredstavljivim načinom nasilja, ki je povrhu vsega nasilje muslimanov nad muslimani znotraj posamezne države. Zakaj Iračani, potem ko so se znebili dolgotrajnega diktatorja, ne morejo živeti v miru, zakaj je iranska jedrska grožnja zaradi pripravljenosti Irancev na vse še toliko bolj resna, kaj išče Sirija v svojem malem sosedu Libanonu? Ta aktualna vprašanja in tudi delni odgovori nanje imajo svoj izvor v preteklosti. Razlogi so stari že trinajst stoletij in pol in se pojavljajo vse od shizme, ki je muslimanski svet kmalu po smrti preroka Mohameda razdelila na sunitski in šiitski del.

Avtor knjige Šiiti: geneza, doktrina in zgodovina odnosov s suniti Primož Šterbenc nas v obsežnem delu popelje skozi zgodovino razvoja šiitov, ki danes predstavljajo okoli 10 odstotkov pripadnikov islama. Potem ko so suniti po šiitskem pojmovanju tesnega Mohamedovega privrženca Alija Ibn Abija Taliba oropali položaja Prerokovega edinega pravega naslednika, je mučeniška smrt Alijevega sina Huseina dokončno oblikovala šiizem in sunizem kot dve ločeni verski skupnosti.

Sunitska večina je šiite, ne glede na to, kje so živeli, skozi celotno zgodovino neprestano preganjala kot heretike in le redka so bila obdobja, ko so lahko zaradi popustljivejših sunitskih oblastnikov ali celo pod zaščito tujih zavojevalcev (križarji, Mongoli) šiiti kljub sunitskim kritikam o izdajstvu lažje zadihali ali celo sami vladali. Zaradi nenehnega nasilja nad šiiti je položaj mučeništva v šiizmu na podlagi poveličevanja arhetipskega Huseinovega mučeništva in poguma skozi stoletja dobil poseben, izrazito izpostavljen pomen.

Tudi v 20. stoletju so šiiti, ki so se skozi stoletja zaradi različnih zgodovinskih in verskih interpretacij kasneje delili na zmerne in tudi radikalnejše skupine, ostali družbeno deprivilegirani, zlasti na ekonomsko-socialnem področju, in to tudi v državah, kjer so predstavljali večinsko prebivalstvo. Šterbenc posebno pozornost namenja njihovemu položaju v Iraku, kjer je vrhunec nasilja nad šiiti zagotovo pomenilo obdobje iraškega diktatorja Sadama Huseina. Ker se šiiti v arabskem svetu niso mogli več braniti na konvencionalen način, so se v obupu najprej v Libanonu, nato tudi drugje, začeli zatekati tudi k najbolj skrajnim, a zelo poveličevanim načinom  samomorilskim napadom. Eden redkih svetlih trenutkov za šiite v arabskem svetu je prišel z novimi razmerami v Iraku, ko lahko prvič doslej uveljavljajo številčno premoč. Hkrati pa so postali tudi tarča sunitov, ki se zaradi morebitne naveze med Iranom in Irakom bolj kot kadar koli v zgodovini bojijo prevlade šiizma v arabskem svetu in ki so si za boj izbrali orožje nekdaj v kot stisnjenih šiitov – samomorilske napade.

Avtor nas v na prvi pogled predvsem zgodovinskem delu podrobno seznani z zakulisjem razvoja islama s poudarkom na arabskem svetu, kar nam omogoča razumevanje modernih procesov v tem tudi za zahodne interese pomembnem delu sveta. Čeprav so dogodki, ki so botrovali razkolu v muslimanskem svetu, že zelo oddaljeni, pa so njihove posledice tudi danes še kako vidne in aktualne. Knjiga o muslimanih, ena redkih, pod katero se je podpisal slovenski pisec, je več kot samo primerna za vse, ki jih zanima zgodovinsko in politično ozadje dogodkov, ki jih lahko vsak dan spremljajo novicah.