V romanu Jane prvič srečamo kot majhno osirotelo deklico, ki se je po spletu nesrečnih naključij znašla pri svoji teti in njeni družini, ki pa jo je vse prej kot lepo sprejela.
Že na začetku nam avtorica z besedami Janinega bratranca Johna Reeda nazorno prikaže, kaj si je družina mislila o desetletni deklici: "Niti krajcarja svojega denarja nimaš. Tvoj oče ti ni zapustil prebite pare. Beračiti bi morala, ne pa živeti tukaj z nami, gosposkimi otroki in jesti to, kar jemo mi, in se oblačiti na stroške moje mame."
In družini se male Jane kaj kmalu uspe dobesedno znebiti. Pošljejo jo v šolo Lowood, kjer je pokora za poredna dekleta stalnica. »Preprostost, gospa, je ena izmed prvih krščanskih načel in tega se v Lowoodu tudi v vsakem oziru držimo; preprosta hrana, preprosta obleka, nobenega odvečnega ugodja, trde in delovne navade; tak je dnevni red naše hiše in njenih stanovalcev,« je življenje v internatu gospe Reedovi razložil ravnatelj gospod Brocklehurst. Jane se v internatu ni naučila samo brati, pisati in drugih veščin, ki se jih dandanes učijo učenci v šolah, pač pa je imela tudi veliko težjo lekcijo – kako preživeti.
Kljub surovim razmeram, v katerih je skupaj z drugimi dekleti živela v Lowoodu, se je po končanem šolanju zaposlila kot učiteljica v internatu, a počasi ji to ni bilo več dovolj. Zaprosila je za službo guvernante v dvorcu Thornfield Hall in kmalu postala učiteljica gospodarjeve hčere Adele. Sprva je bila Jane s svojim novim življenjem zadovoljna, tudi učenka je bila znosna, a kmalu se jo je začel lotevati nemir. Junakinja premišljuje nekako takole: "Zaman je trditi, da je človek srečen, le da ima mir. Ni res! Človek mora delati, ustvarjati!"
A še prehitro je za Jane prišel nemir. V dvorec je po daljši odsotnosti prišel gospodar, Edward Rochester. Osoren, starejši moški, ki se za svojo hčer ni kaj dosti zanimal, za njeno guvernanto pa še toliko manj. Dokler ju nekega večera ni povabil na druženje ob kaminu. Takrat je Jane prvič opazila njegove velike, zelo lepe, temne oči. Tudi gospod Rochester ni ostal ravnodušen in njegovi nekoč občasni obiski Thornfield Halla so postajali vse pogostejši in vse daljši. Rochersterja pri Jane ni privlačil njen videz, saj je bila tako kot pisateljica, ki jo je ustvarila, majhna in neopazna, pač pa odkritost, s katero je odgovarjala na njegova vprašanja in njen razum.
Jane pa ni obdajal le nemir okoli njenega delodajalca. Vedno bolj jo je begal nepojasnjen smeh, ki je prihajal nekje iz zgornjih nadstropij in si ga ni znala pojasniti. A tudi to je bilo pozabljeno, ko je mlado učiteljico njen gospodar zaprosil za roko. Tega Jane ni pričakovala, prav nasprotno, prepričana je bila, da se Rochester ogreva za poroko za gospodično iz visoke družbe, ki je občasno z družbo prihajala na obisk. Zato so bile Rochesterjeve besede toliko večje presenečenje. "Včasih me obhaja čuden občutek do vas − posebno kadar sedite tako blizu mene kot zdajle. Tako mi je, kot bi pod svojim levim rebrom imel struno, ki je tesno in močno zavozlana okoli podobne strune v vašem telesu. In zares se bojim, da se bo ta najina vez pretrgala, če bo tisti razburkani Kanal in dvesto milj kopnine med nama, in da bom začel v notranjosti krvaveti."
Jane bi ne mogla biti srečnejša ženska na svetu, a v življenju nikoli ni nič tako lahko. Tako je tudi poroko zaljubljencev prekinil neznanec, ki je trdil, da je ženin že poročen in zato večne zvestobe ne sme obljubiti Jane. In res, Rochester svate odpelje v zgornje prostore graščine, kjer jih čaka njegova blazna žena. Tista, katere glasen smeh je Jane občasno slišala in jo je begal, ker si ga ni znala pojasniti.
To je bilo za Jane preveč, da bi lahko prenesla. Ko se ji je že zazdelo, da bi končno lahko izkusila pravo srečo, se ji je življenje sesulo na kosce. Od vsega prestanega sem bila tako topa – da še jokati nisem mogla; podzavestno sem slekla poročno obleko in si oblekla včerajšnjo navadno, za katero sem mislila, da jo nosim zadnjič. Ker Jane ni hotela postati Rochesterjeva ljubica, je brez prebite pare raje pobegnila od svoje ljubezni. Pod streho sta jo vzela prijazni duhovnik John Rivers in njegova sestra, tam pa bi si Jane lahko ustvarila mirno življenje. A srce ji ni dalo miru. V vetru je slišala, kako jo njen Rochester kliče. Morala se vrniti na Thornfield Hall. A tam jo je čakalo novo presenečenje.
V romanu je zaslediti mnoge podobnosti med življenjem glavne junakinje in njene stvariteljice Charlotte Brontë. Roman sicer ni avtobiografski, a pisateljica je v delo vpela veliko izkušenj iz svojega življenja in življenja svojih dveh sester. Vendar ne Charlotte ne nobena od njenih sester ni doživela tako usodne ljubezni, kot jo je Jane Eyre, pa tudi mesto guvernante ni bilo za nobeno od njih tako prijetno kot na Thornfield Hallu. Poleg odlične sposobnosti avtorice prikazati življenje v internatih v 19. stoletju – navsezadnje je imela z njimi precej izkušenj, saj sta v enem od njih umrli dve Charlottini sestri – pa je Brontëjeva zelo dobra tudi pri vpletanju skoraj nadnaravnih prvin v zgodbo. Lastnost, ki je očitno v krvi sester Brontë.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje