Te knjige niso ravno klasične biografije, pa tudi ne inscenirani življenjepisi. Recimo jim rekonstruirane ali prirejene biografije. Po knjigah, posvečenih Fridi Kahlo ter Milevi Einstein, je pred nami še roman o Henrietti Theodori Markovitch (1907–1997), hčerki Hrvata in Francozinje, nadarjeni fotografinji in slikarki, ki si je na prigovarjaje Mana Raya omislila psevdonim Dora Maar ter najprej očarala pariško nadrealistično sceno tridesetih let, v času eksplozije španske državljanske vojne pa še Pabla Picassa, "največjega živečega umetnika" in metaforičnega minotavra, ki je požiral svoje žene, ljubimke in muze. Nazadnje tudi Doro Maar, s katero je preživel sedem let in ji pustil takšne psihološke posledice, da je med drugim končala na elektrošokih.

Drakuličevo je navdihnila beležka Dorinih zapiskov v hrvaškem jeziku, ki jih je prejela od zbiralca in poznavalca Dore Maar z Reke. Zapiski z vijoličnim nalivnikom so bili nedatirani, a strastni, neposredni in pod črto tudi samokritični, skoraj v celoti so govorili o njenem razmerju s Picassom, ki se mu je po vrnitvi iz Argentine, kjer je preživela del mladosti, v drugi polovici tridesetih let ter v času nacistične okupacije predala v celoti. Knjiga je prepričljiva tudi zato, ker ne popisuje le njene bolečine in trpljenja, temveč ker v analitičnem, a še vedno tekoče literarnem slogu secira pariško umetniško in intelektualno sceno tridesetih let. Dorina številna intimna in profesionalna razmerja se berejo kot vodič po intelektualni eliti tistega časa, kjer nastopajo André Breton, Georges Bataille, Man Ray, Jacques Lacan in številni drugi.

Dora Maar neprizanesljivo kritizira licemerstvo, malomeščanstvo in politično zadržanost številnih prominentnih umetnikov, slikovito analizira obdobje, ko so moški v umetniški sceni ženske dojemali zgolj kot muze, ne pa tudi kot umetnice. Eden izmed paradoksov nadrealizma, piše Dora, je bil v tem, da so se takrat ženske morda prvič ukvarjale z umetnostjo, ne da bi nanje gledali kot na prostitutke; morda so dosegle družbeni položaj, niso pa si pridobile spoštovanja.

Dora dolžna ne ostaja niti Picassu; priznava mu umetniško genialnost, a mu obenem očita molk v času, ko ga je Španija najbolj potrebovala. Še posebej v kontekstu nastanka Guernice je zanimivo razmerje med percepcijo javnosti in umetnikovim namenom, nastanek in pomen "velikega protivojnega platna" Dora denimo kruto razreže v franže. Ostaja seveda vprašanje, ali so v posamičnih instancah iz nje govorila čustva ali trezna glava. Ko govori o svojih sedmih letih s Picassom, je do sebe enako neprizanesljiva kot do svojega veliko starejšega ljubimca. V tem je prepričljiva zgovornost Dore in minotavra, sebe in ostale ženske, ki so uživale v razmerjih z umetniki, dojema kot enako sebične kot Picassa, še več, očita si, da je zavrgla svoj talent, da je iz pogumne neodvisne intelektualke in umetnice postala navadna zaljubljena trapa.

Dora in minotaver je tragedija o zaljubljeni ženski, ki je verjela, da ima z velikim umetnikom lahko partnersko, ne le ljubezensko razmerje. Uničil je ni človek, temveč človekova fanatična predanost umetnosti. Ali kot pravi sama: "Zaradi svoje podložnosti in nečimrnosti sem izgubila sama sebe. Ni me uničila samo Picassova razdiralnost, uničila so me moja pričakovanja."