V letu 2020, ki je vsak dan bolj podobno distopični nočni mori, se je skoraj nostalgično spominjati lanskega leta, ki je v popkulturi med drugim minevalo v znamenju Eltona Johna. 72-letnik se je podal na svojo poslovilno koncertno turnejo Farewell Yellow Brick Road, ki naj bi v dveh letih nanizala več kot 300 koncertov (cel kup jih je zaradi pandemije medtem odpadlo), v kinematografih pa je gostoval Rocketman, ravno prav razvraten in škandalozen "džuboks film", da smo ga hoteli videti vsi.

Sorodna novica Rocketman

Brez dvoma pa se je eden najuspešnejših glasbenikov v zgodovini najbolj brezkompromisno razgalil z avtobiografijo Me (Jaz): zajetna knjiga je poskrbela za samopostrežni bife sočnih anekdotic, ki so jih tabloidi več tednov povzemali z radostno opravljivostjo. Sir John v njej namreč brez kakršne koli pretveze diskretnosti med drugim popisuje, kako sta se na neki zabavi za pozornost princese Diane skoraj stepla Richard Gere in Sylvester Stallone, svoje bežno srečanje z zadrogiranim in odsotnim Elvisom Presleyjem in večerjo v prijateljskem krogu, na kateri se je kot nepovabljen gost pojavil Michael Jackson in vsem pokvaril večer. ("Nos je imel prelepljen z obližem, da se je tisto, kar je še ostalo od njega, držalo obraza.") S Tino Turner je težko sodelovati, smo izvedeli, Bob Dylan pa ni bil navdušen nad predlogom zadetega Eltona, naj popestri svojo dolgočasno garderobo. Z Johnom Lennnom sta se nekoč potuhnila v hotelski sobi, ker nista hotela odpreti vrat Andyju Warholu in njegovemu "nadležnemu" polaroidnemu fotoaparatu. (John: "Ali si želiš, da pride noter in fotografira, ko tebi iz nosu visijo sveče kokaina?") Takih zgodb je še cel kup.

Zdaj, ko je avtobiografija Jaz izšla še v slovenskem prevodu – za založbo Učila jo je poslovenil Simon Demšar – pa se izkaže, da Elton isti pronicljivi smisel za humor in razorožujočo iskrenost premore tudi, ko beseda teče o njem samem.

Značilen za njegov pristop je način, kako nam razkrije, da se je bil v letu 2017 prisiljen spopasti z lastno umrljivostjo. To stori na videz mimogrede, s prizorom nastopa v Las Vegasu. "Sprehodil sem se preko odra, užival v aplavzu, suval z roko v zrak in gestikuliral proti občinstvu, ki je bilo še posebej razvneto. Samo po sebi nič posebnega, razen tega, da sem, ko sem šel preko odra, užival v aplavzu in suval z roko v zrak, istočasno, brez vednosti občinstva, obilno uriniral v plenico na sebi: to je bil do takrat nedvomno še neodkrit teritorij. Pri raku prostate ni prav veliko pozitivnih stvari, meni pa je vsaj omogočil neko povsem novo in edinstveno doživetje na odru."

Knjiga Jaz na več mestih osupne s transparentnostjo, ki postavlja visoka merila za vse prihodnje življenjepise starajočih se rockovskih zvezd. Elton se je z nami pripravljen pogovarjati o svojih neuspelih poskusih samomora, o odvajanju od mamil in celo o dolgoletni travmi zaradi izgubljanja las. Roko na srce: veliko bolj kot naštevanje kariernih dosežkov in meditiranje o procesu ustvarjanja glasbe ga zanimajo spomini na divje eskapade v sedemdesetih.

V retrospektivi tako film Rocketman, ki je sicer nastal s pevčevim blagoslovom in sodelovanjem, izpade še toliko bolj nezadostno: v dveh urah je lahko nanizal samo najosnovnejše oporne točke potovanja, ki je nesrečnega malega Reginalda Dwighta iz Middlesexa pripeljalo do svetovne slave; cela zgodba je veliko bolj kompleksen mozaik vzponov, padcev in introspekcije. Bralce bodo nedvomno pritegnile sočne podrobnosti, kakršne sem za pokušino nanizala v uvodu, vseeno pa ni težko razumeti, da je Jaz predvsem izpoved zrelega človeka, ki je trdo garal ne samo za svoj uspeh, ampak tudi za osebnostno rast in razumevanje sveta okrog sebe. V tej luči tudi naslov ne deluje kot narcisoidna gesta, prej kot radikalna gesta razgaljanja.

Na tej točki je treba priznati, da Elton, ki slovi po tem, da ni pisal niti besedil za svoje pesmi – za to je skoraj vedno skrbel njegov ustvarjalni partner Bernie Taupin – na stara leta ni odkril skoraj čudežnega pisateljskega daru. Knjiga je nastala v sodelovanju s pisateljem v senci; to je bil novinar Alexis Petridis, glasbeni kritik pri časniku The Guardian. Petridisu gre najbrž pripisati zasluge za strukturo pripovedi, ki z medklici in slutnjami ves čas povezuje preteklost s sedanjostjo, ne da bi se pri tem odpovedala tradicionalnemu linearnemu toku dogajanja. Vseeno pa iz vsake vrstice sije Eltonov specifični način pripovedovanja, osebna nota, ki jo je pri avtobiografijah najtežje zadeti. Uživajte na primer v samoironiji slavne anekdote o vetru: "Bival sem v hotelu Inn On The Park, prizorišču znane zgodbe o meni, ki govori o tem, kako kličem v pisarno Rocketa in zahtevam, naj naredijo kaj v zvezi z vetrom, ki piha zunaj in me zbuja. To bi bil idealen trenutek, da enkrat za vselej izjavim, da je ta zgodba popolni urbani mit, da nisem bil nikoli tako nor, da bi svojo založbo prosil, naj kaj ukrene v zvezi z vremenom; da me je veter samo motil in sem želel zamenjati sobo za kakšno tišjo. Na žalost pa tega ne morem izjaviti, ker je zgodba popolnoma resnična. Res sem bil tako blazen in neprišteven, da sem poklical direktorja za mednarodne posle na Rocketu, Robeta Keyja, in ga prosil, naj stori kaj glede vetra pred mojo hotelsko sobo."

Prav ta Eltonova sposobnost, da vedno v ospredje postavi samega sebe kot tarčo posmeha, mu daje verodostojnost kot kronistu neke dobe, dopušča, da mu oprostimo bahanje z neštetimi slavnimi poznanstvi (kar nekajkrat se potrudi popisati svoje pogovore s člani kraljeve družine; trdi celo, da naj bi mu angleška kraljica nekoč zarotniško pomežiknila). Ton lucidnega poroga morda rahlo neokusno izpade le ob opisih dveh poskusov samomora. Težko se je znebiti občutka, da so to za Eltona tako boleče intimni spomini, da se je raje "skril" za humorno zgodbico o tem, kako je v maniri melodramatične dive pogoltnil uspavala, se pred celo svojo družino vrgel v bazen in nato ugotovil, da je hotel samo malo pozornosti bližnjih, ne pa zares umreti.

Elton ni bil netipičen zvezdnik samo zaradi perja in bizarnih očal, s katerimi se je ovešal na odru: v stratosfero groteskno slavnih in bogatih se je prebil iz otroštva v zaspanem predmestju delavskega razreda v Pinnerju. Prva poglavja niso prežeta s protagonistovim uporništvom, umetniškimi stremljenji in željo po pobegu pred utesnjujočo konservativnostjo. Kakšne sanje o mamilih, seksu in rokenrolu neki! Pevec mirno priznava, da ga je glasbena šola na smrt dolgočasila (da pa je imel pač popoln posluh) in da bi bil s svojim malomeščanskim življenjem popolnoma zadovoljen, če ga ne bi usodno zaznamovali hladna distanciranost očeta in napadalna kritičnost matere. ("Bila je Cecil B. DeMille slabe volje, Tolstoj kuhanja mule.") Morda zato ni tako presenečenje, da so uporniki in akademiki britanskega rocka, kakršna sta Keith Richards in David Bowie, nanj od nekdaj gledali zviška. "Z Bowiejem nikoli nisva bila velika prijatelja," piše, a tega podrobneje ne pojasni. (Pri Richardsu bi znala biti težava tudi v tem, da ga Elton nekje sam opiše kot "opico z artritisom" ...)

Misel na lastno istospolno usmerjenost ga v mladosti ni obremenjevala – po lastnih besedah se z mislijo na seks do 21. leta sploh ni ukvarjal. Nedolžnost je izgubil še dve leti pozneje – s svojim menedžerjem Johnom Reidom, ki ga bo mnogo let pozneje pripeljal na rob bankrota. Za človeka, ki je nekoč uspešno tožil tabloid Sun zaradi grotesknih laži o njegovem spolnem življenju, presenetljivo prostodušno razkriva, da ga je bolj kot sodelovanje pri orgijah od nekdaj zanimalo opazovanje dogajanja z roba. Prav v tem vidi razlog, zakaj se ni nikoli okužil z virusom HIV, ki je vzel toliko njegovih nekdanjih partnerjev in prijateljev, tudi Freddieja Mercuryja.

Prav boj proti aidsu je bil za zvezdnika od nekdaj glavno področje dobrodelnega udejstvovanja: v zgodnjih devetdesetih je ustanovil Sklad Eltona Johna, ki je nabral milijone dolarjev za ozaveščanje in pomoč obolelim. V oči pade, da v knjigi skoraj nikjer ne izpostavi diskriminacije na področju poroke med istospolnimi (pove le, da sta se z Davidom Furnishem poročila takoj, ko je bilo to mogoče), na več mestih pa podrobneje popisuje napredek boja proti aidsu. Tudi kadar nastopa na zasebnih zabavah zloglasnih desničarjev, to po lastnih besedah počne zato, da lahko honorar v njihovem imenu nameni Skladu.

Vse v mladosti zamujeno je pozneje z vnemo nadoknadil tako na področju spolnosti kot tudi pri degustiranju najrazličnejših drog; njegova najljubša je bil vedno kokain. ("Bil je moderen in ekskluziven. Če si ga jemal, si bil kot član ozke elite, ki se je skrivaj predajala nečemu mejnemu, nevarnemu in nedovoljenemu. Čeprav se sliši bedno, mi je bilo to všeč.")

Rockerskim avtobiografijam tema klinik za odvajanje ni tuja in tudi Jaz v tem segmentu ne odstopa zares od kanona. Elton je verjel, da ima položaj pod nadzorom, dokler ni postalo okolici in nazadnje še njemu samemu očitno, da je nima. Razdejane hotelske sobe, luknje v spominu, odljudno umikanje v osamo – kaplja čez rob je bila hospitalizacija njegovega pivskega bratca, zaradi česar si je bil prisiljen priznati, da tudi sam potrebuje pomoč. Brez olepšav, a tudi brez patetike in brez naprezanja za bralčevo pomilovanje se spopade z najnižjo točko v svojem življenju.

Zgodba je zaradi teh dogodkov z globoko cezuro razklana na življenje z drogami in brez drog. Na tej strani odvisniškega brezna je današnji Elton, srečno poročen oče dveh otrok, upokojeni starosta britanske glasbene scene, pripadnik prav tistega establišmenta, ki je nanj nekoč gledal s prezirom. Še sreča, da je tudi ta Elton isti opravljivi agent kaosa kot njegova mlajša različica.