"Nastala je," kot pravi uvodoma, "ker je bilo veliko narejeno. In bi bila še bolj obsežna, če bi upoštevala resnično vse, kar je vodilo moje korake, misli in pisalo (pravzaprav prste na tipkovnici in kurzor na zaslonu) v zadnjih dveh desetletjih." Po znanem afriškem pregovoru je najboljši čas za saditev drevesa dvajset let nazaj, drugi najboljši čas pa je zdaj. Avtorica je sadila vseh dvajset let, zdaj vabi bralca v svoj gozd. V knjigi, ki jo uvajajo Subverzivna premišljevanja o ustvarjanju žensk in reprezentacijah ženske diskurzivnosti v literaturi, sporoča, "kam vse je prišla in kaj je na dnu (literarnih) oceanov, rek, tolmunov, tudi močvirij razkrila".

Upoštevajoč Poniževo tezo o eseju (iz njegove knjige Esej) ima literarna ustvarjalnost Stanislave Chrobákove Repar v bistvu iste korenine. Kadar je v njenem zanimanju pesništvo, esej prestopa v literarne vrste, to je v črtico, novelo, roman ali pesem v prozi, kar velja predvsem za avtoričino eksistencialno naravnano zbirko v prostem verzu oblikovanih pesmi Obešanje na zvon, v kateri je njena ekspresivna pesniška govorica docela uglašena s feminističnimi prizadevanji. Ko pa je njen interes znanstven, esej prestopa v območje polliterarnih ali neliterarnih vrst, na primer v znanstveno razpravo, traktat ali literarno kritiko. Njeno vodilo pri pisanju esejev in pri zgradbi cele knjige je lastna predstava o svetu, položaju ženske v njem in njene literarne ustvarjalnosti, kar se zrcali v svobodni in radovedni, skeptični in raziskovalni, a tudi ostro kritični avtorici. To se je pokazalo že v njeni zbirki esejev Agonija smisla, s katero se je leta 2016 uvrstila med štiri nominirance za Rožančevo nagrado. Tudi v knjigi Inciacije, nekoliko milejši nadgradnji oziroma nadaljevanju refleksije slovenske kulture s poudarkom na literaturi in posebej pesništvu žensk, je avtoričina empirična izkušnja pomembnejša od aristotelovske statičnosti v razumevanju sveta. Uvod je napisala antropologinja in raziskovalka dr. Renata Šribar, ki meni, da je avtoričina ostrina v tem zahtevnem žanru pisanja izraz posebnega poguma, njene vsestranske ustvarjalnosti in izjemne lucidnosti.

Večplastnost je verjetno najustreznejša besedna oznaka, že ko se sprehodimo s pogledom po kazalu, kaj šele, ko se počasi premikamo od besedila do besedila. Kajti knjiga s svojo uporniško, samosvojo, odločno in izredno znanstveno natančno govorico zagotovo ni namenjena enostavnemu, hitremu branju. Še posebej to velja za drugi, bolj teoretsko zasnovani del, v katerem avtorica predstavlja miselna orodja. O performativnih jezikih poezije govorita poglavji Jeziki, pisave, razpotja in Feminizem, genealogije.

Knjižne ocene pesniških zbirk bi bile z razširjenim naborom morda bolj opažene v posebni knjižni obliki, a so verjetno zaradi izbora pesnic, ob katerih je avtorica razčlenjevala problematiko žensk, zbrane v eno izmed poglavij te knjige: Interpretacije, ginokritika. V teh besedilih namreč ne gre le za literarno-kritiško oceno pesniških zbirk, temveč za celostno obravnavo oziroma za feministično kritiko, ki proučuje žensko ustvarjanje. Prav zato zaslužijo prav tu posebno pozornost, in ne zato, ker bi v knjigi želela predvsem predstaviti avtorice, ki so kakovostne, a se ji zdijo zapostavljene v javnosti. Ker to pravzaprav ne drži. Razen morda dveh ali treh, so večinoma predstavljene zelo znane slovenske pesnice, med njimi še posebej Svetlana Makarovič, s katero se poglavje začenja, in tudi nekatere za poezijo nagrajene pesnice, med njimi Maja Vidmar, Meta Kušar, Barbara Korun, Anja Golob in druge.

Četrti sklop sestavljata poglavje o projektu »Najvišji označevalec« z vidika ustvarjalnih žensk (in peščice moških) in Posebna priloga o položaju ustvarjalk, sestavljena iz anketnih odgovorov številnih pisateljic, pesnic, dramatičark, filozofinj, teoretičark feminističnih misli in študijev spola iz Slovenije, Slovaške, Češke in Hrvaške. Tudi iz teh anketnih odgovorov, v letih 2003 do 2008 objavljenih v reviji Apokalipsa, vznika avtoričino (tokrat uredniško) skoraj obsesivno premišljevanje o problematiki spola v književnosti in ukvarjanje s problemom odnosa do ženske v kulturi nasploh.

Knjiga je fragmentarno sestavljena iz večinoma že objavljenih esejev, česar avtorica ne skriva. Celo več, vsa že objavljena besedila so dosledno faktografsko dokumentirana. Nekatera so bila za knjigo dopolnjena ali zaradi kvalitete avtorsko dodelana, besedila, ki jih ni na bibliofilskem seznamu in besedila z zvočnih posnetkov pa so poleg uvoda in zaključka, ki smiselno zaokrožata knjigo in ji zagotavljata kompleksnost, prvič objavljena. Če je subjektivnost ena izmed osnovnih značilnosti eseja in avtorica piše o svojih osebnih izkušnjah in lastnih pogledih na problem, je v besedilu nenehno navzoča, ko izraža svoje mnenje, in se zato bralcu ni treba spraševati, kaj je želela povedati, kot je to značilno za fikcijsko literaturo. Seveda ni naključje, da je Stanislava Chrobáková Repar za moto k zaključnemu besedilu, ki je v vsej 250 strani debeli knjigi Iniciacije ali književnost onkraj vidnega morda najbolj oseben, zapisala citat iz Kierkegaardovega Zaključnega neznanstvenega pripisa: »Subjektivnost je resnica.«

Iz oddaje S knjižnega trga