Po romanesknem prvencu Leon in Leonina ali Zgodba o vztrajnosti iz leta 1997 so Istomesečniki njen drugi roman. Napisala ga je pred skoraj četrt stoletja v Beogradu, leta 1996 je v beograjski reviji ProFemina izšel njegov odlomek, na celotno objavo pa je moral čakati do leta 2016, ko je v srbščini izšel pod naslovom Ravnoteža. Čeprav je zaradi tematike in družbenega ozračja v Srbiji dostopen zgolj filtriranemu krogu bralcev, je bil v ožjem izboru za Ninovo nagrado in nagrado Meše Selimovića, prejel pa je Vitalovo nagrado za najboljšo srbsko leposlovno knjigo leta.

V slovenščini je naslov romana povednejši. Medtem ko je izvirni naslov Ravnoteža ime za slaščico, sta se avtorica in prevajalka odločili, da ostaneta pri delovnem naslovu, ki označuje ljudi, rojene v istem mesecu. To, da imajo ti precej skupnega, pa, kot priča roman, ni odvisno zgolj od datuma rojstva.

Osrednja pripovedna nit romana je postavljena v Beograd v devetdeseta leta prejšnjega stoletja, v mesto duhov, ki vladajo na širšem, od vojne razpadajočem ozemlju Balkana. Tiste, ki niso umrli na bojišču ali ki se niso izselili, čaka umiranje na obroke v povojnih ostankih. Izjema je ena izmed protagonistk romana Istomesečniki, ki v skrajno nezavidljivih časih ne le preživi, ampak na pogorišču človeštva z nesebično, topline polno pomočjo drugim znova zgradi temelje za človeka vredno življenje. Milica, njena mati Ela in prijateljica Dara, vsaka oropana življenjskih radosti, skrivajo moške pred vojaškim naborom, skrbijo za begunce, ostarele, bolne in z veliko zdrave empatije, vere v dobro in neusahljivega humorja bodrijo druga drugo.

In pišejo literaturo.

Vzporedno z osnovno pripovedno nitjo namreč tečeta še dve tematsko samosvoji in od osrednje ločeni zgodbi. Prva je parodija velikega nacionalnega pisatelja – gre za Dobrico Čosića –, čigar rokopis nastajajočega romana osrednja protagonistka Istomesečnikov, Milica, na skrivaj vpisuje v računalnik. Pri tem gre predvsem za pastiš sloga in ne toliko za avtorjev prepoznavno-trivialni zaplet. Druga zgodba je briljanten hommage sestram Brönte, ki na avtorico, taisto Milico, in na njeno prvo bralko in kritičarko Daro deluje predvsem zdravilno. Miličina navdihujoča različica Jane Eyre se bere neverjetno sodobno, s čimer podpira močno izraženo feministično noto v romanu, ki se med drugim kaže tudi v hudomušno-očarljivih erotičnih prizorih.

Roman Svetlane Slapšak Istomesečniki je ob neredkih kulinaričnih izsekih – ženske večinoma komunicirajo med pripravljanjem hrane – poln sugestivnih metaforičnih dotikov, s katerimi protagonisti razgrinjajo in hkrati mehčajo življenje, ali bolje, lebdenje v trenutku, pozabljenem od sveta. Eden takih je poletna meditacija osrednjih protagonistov na enem od beograjskih splavov: "Še kakih petdeset let bomo ostali tako, z iluzijo, da plovemo, toda na istem mestu. Se strinjate?"

Istomesečniki, premišljeno zasnovan in drzno, a hkrati nadvse sproščeno napisan roman, so v svoji večplastnosti, zgrajeni na ruševinah vojne, oda ženski emancipaciji in človečnosti na splošno, pa tudi hommage Beogradu in ljudem v njem. Tistim ljudem, ki, kot piše, "zmagujejo v vojnah in izgubljajo v miru" ter se ukvarjajo "s slogom, ko je smisel previsok cilj".