Zbirka s svojim umirjenim pripovednim slogom z veliko dialogi spominja na odlomke večje prozne celote. Dogajanje je natančno opisano in z nekaj retrospektivnimi izjemami poteka linearno. To so realistične zgodbe o čisto vsakdanjih posameznikih – nekdanjih sodelavcih, nepremičninskem agentu, zdolgočasenem počitniškem paru, nekdanjem vojaku in številnih drugih –, ki pa s svojimi življenji niso popolnoma zadovoljni. Dogodek, na katerega se osredinja vsaka od zgodb, je tisto, kar ne nazadnje razkriva vir njihovega nezadovoljstva. Nekateri protagonisti ta dogodek izrabijo za prekinitev vira frustracij, drugi pa kljub vsemu vztrajajo v življenju, ki si ga nikoli niso želeli. Verjetno se prav v tem kriku na pomoč skriva ključ, ki ga ponuja izvirni naslov – nemi krik, ki ne more doseči površja in na gladini izzveni le kot kopica zračnih mehurčkov.

Četudi se dogajalni kraj spreminja iz zgodbe v zgodbo (protagonisti so med drugim Američani, Čehi, Slovenci, Madžari, Španci in Nemci), pa dajejo občutek univerzalnosti, saj bi se lahko zgodile praktično kjer koli in komur koli, tako da niso nujno strogo vezane na geografijo. Zgodbe Ribjega krika se vrtijo okrog posameznika, njegove notranjosti in odnosov, ki jih ima z drugimi ljudmi, prav ta razmerja pa so tisto, kar je v zbirki najbolj problematizirano. To so zlasti odnosi med partnerjema, starši in otroki, sodelavci ali prijatelji, Podstenšku pa jih uspe zarisati skozi organske medsebojne in tudi notranje dialoge.

Od dogajalnega realizma odstopa le nekaj zgodb, med njimi morda najbolj očitno Spominki in Človek z Marsa, ki ponekod že prehajata v nadrealizem in grotesko. Dramatični trenutek v Spominkih, ko protagonist iz svojega življenja postopoma odstranjuje vse, kar ga spominja na nekdanjo partnerico, na koncu pa si odreže celo lastno roko, je tudi oblikovno izpeljan drugače kot druge, bolj veristične zgodbe.

Podstenšek se tako kot pri slogu drži klasične pripovedne strukture – kljub obilju treznih opisov in detajlov v zgodbi vedno ostane nekaj prikritega in zamolčanega. Iz te praznine vznikajo številne možnosti interpretacije, s katerimi lahko bralec zapolni odprti konec. Prav tista besedila, kjer ta struktura umanjka, so šibkejša, saj poskuša avtor dogajanje popolnoma utemeljiti z notranjo psihologijo protagonistov, ki pa je pogosto zastavljena preveč površno. V mislih imam predvsem zgodbo A bi bila tako dobra, v kateri prav navedene besede iz naslova v protagonistki zaradi nesrečnih in travmatičnih izkušenj iz otroštva sprožijo obrambni mehanizem, pri čemer pa umanjka vsakršna zgodbena nit. Podobno delujeta tudi zgodbi Nekaj zase, ki se poskuša nekoliko naivno poglobiti v psihologijo (domnevne) bolnice z rakom, in Glas te najprej izda, ki govori o materi, ki nikoli ni ljubila svojega sina. Prazno mesto je v teh primerih večinoma že zapolnjeno s psihološkimi utemeljitvami, zakaj se je zgodba razpletla tako, kot se je.

Na srečo pa je izrazno šibkejših besedil tako malo, da se v zbirki med tistimi uspelimi bolj ali manj porazgubijo in nikakor ne pretehtajo nad splošnim dobrim vtisom.

Iz oddaje S knjižnega trga