Dandanes nihče več ne verjame stereotipu o ameriških poljedelskih državah kot zaspani kavbojski idili. Prav tako pretirana karikatura je predstava o “temni strani Teksasa”, ki jo naseljujejo naftni mogotci, versko blazni pridigarji in kukluxklanovci. Ne, pravo zlo se skriva v malih, razpadajočih naseljih, kjer cvetita revščina in pohlep. To je Amerika na pol pismenih, od televizije hipnotiziranih idiotov. Eni so debeli in nadležni, drugi so debeli in zajedljivi. Nekaj jih ima v družinskem drevesu očitno prednike, ki so se poročali med seboj.

Najboljši prijatelj Vernona Littla, Jesus Navarro, je postrelil 16 sošolcev in nato sodil še sebi. Ker se je storilec izognil roki pravice, so bili “dobri meščani” Martiria, mesteca ob ameriško-mehiški meji, prikrajšani za svojega grešnega kozla. Ne mine dolgo, preden se vse oči uprejo v Vernona - nerodnega, vase zaprtega pubertetnika, ki mu je preveč nerodno, da bi se branil, ker se je, ko se je streljanje začelo, (dobesedno) podelal od strahu.

Holden Caufield na kreku
Roman so kritiki primerjali s Salingerjevim Lovilcem v rži. Vernon je resnično nekakšen daljni bratranec Holdena Caufielda (če bi bil ta na amfetaminih). Najbolj bizarni prizori se odvijajo v Mehiki, kamor Vernon zbeži, da bi se izognil aretaciji zaradi svoje “vpletenosti” v pokol. Na njegov šestnajsti rojstni dan ga zapelje in izda natakarica, ki ga preda policiji. Ta ga privede nazaj v Teksas, kjer imajo mediji na njegov račun pravo orgijo: “V mesto nas pospremi polovica vseh policijskih avtomobilov na svetu. Vsi helikopterji sveta lebdijo nad nami in nas osvetljujejo kot na hollywoodski premieri, kot na prekletih oskarjih svinjarije.” Domnevnega “psihopatskega morilca” pričakajo “horde jeznih ljudi, takšnih, ki se pojavijo, ko je potreba po jeznih ljudeh.”

Vernon se znajde v teksaškem zaporu, ki sodeluje v resničnostnem šovu in 24 ur na dan prenaša življenje obsojenih na smrt. (Kot precej lucidno izpostavi producent oddaje: “Zločinci so dragi. Popularne oddaje služijo denar. Zločinci so na televiziji popularni. Združimo torej oboje in je problem rešen.”)

Marsikomu se je ob izidu knjige (2003 - po Columbine, a pred Virginio Tech) zdelo neokusno, grebsti po tako občutljivi tematiki, še posebej, ker zajedljiv liberalec vzame na muho bebave prebivalce mesteca, kjer bi goste za svoj šov lahko rekrutiral Jerry Springer in ki jih v angleščini najbolje opišeta besedici “white trash” (tega “intelektualna” literatura vendar ne počne!).

Arogantno posploševanje ali Američani, ki ne prenesejo kritike?
Skoraj vsi ameriški kritiki so se razburjali, da Vernon ne zveni niti najstniško niti dovolj ameriško (DBC - psevdonim, ki menda stoji za Dirty But Clean - Pierre je Avstralec, ki zdaj živi na Irskem, odraščal pa je tudi v Teksasu) in da je problematika obravnavana tako pavšalno, kot če bi Američani vojne na Balkanu pripisovali “starodavnim nesoglasjem tamkajšnjih narodov” ali genocid v Ruandi “plemenskim vojnam”. Samo zato, ker si v svoj roman ali film (ravno takrat je Gus van Sant na isto temo posnel Elephant) vključil temo srednješolskega pokola, to iz njega še ne naredi pronicljivega komentarja ameriške družbe, so (bolj ali manj enoglasno) kričali.

Do neke mere je kritika upravičena: tabloidna televizija, idiotizem potrošniške kulture, ameriška obsedenost z materialnimi dobrinami in videzom - Pierre si za svoj gnev ni izbral najbolj izvirnih tarč. Satiri se kaj rado primeri, da tudi sama ni brez greha, ki ga izpostavlja pri drugih. Vernon Gospod Little kar buhti od besa proti družbi, ki “svinjarijo spreminja v posel” - točno to, kar je Pierre (sicer precej mojstrsko) storil s tem romanom.

Naloga za našega najbolj "prostega" prevajalca
S prevodom z vulgarizmi nabitega teksaškega dialekta se je spopadel Branko Gradišnik. Ker knjižna slovenščina s spolno obarvanimi kletvicami ni ravno dobro založena, je moral najbrž res napeti vse sile, da je skoval prevode tipa "meksikajnarski model, ki žoka karamel" (za Latinoameričana, ki prakticira analni homoseksualni spolni odnos).

Ana Jurc