Besede, ki jih Marat izreče na tajnem srečanju z Robespierrom in Dantonom, so Hugojeva literarna interpretacija rojstva terorja, ki ga zgodovinarji francoske revolucije datirajo v leto 1793.

Gre za čas, ko začne revolucija žreti svoje otroke, ko Narodni konvent izglasuje smrt Ludvika XVI., s čimer poglobi notranji razkol v novonastali republiki ter prilije olje na ogenj državljanskih in evropskih protirevolucionarnih gibanj.

Zgodbo o poskusu simbolne sprave Triindevetdeset je francoski pisatelj Victor Hugo po besedah hugologa Jeana-Marca Hovassa pisal tako rekoč vse življenje. Hugo, rojen trinajst let po začetku francoske revolucije, je odraščal v času Napoleonove ekspanzije, dunajskega kongresa in restavracije oziroma vzpostavitve ustavne monarhije. To je čas globokih ideoloških delitev, ki jih pomenljivo povzema naslov leta 1829 ustanovljene Revije dveh svetov (Revue des Deux Mondes), v kateri je objavljal tudi Hugo. Francosko revolucijo je dojemal kot temeljni dogodek francoske zgodovine, čeprav je bil njegov odnos do takratnega dogajanja ambivalenten. Revolucija je bila na eni strani sinonim svobode, na drugi pa vzrok internih razkolov, ki so se vlekli skozi celotno 19. stoletje.

Hugo je politično pot začel kot rojalist in nadaljeval kot demokrat, in morda je bil prav ta dvojni vpogled razlog, da se je v zadnjih letih svoje ustvarjalnosti intenzivno posvečal vprašanju sinteze oziroma kompromisa. Tej logiki sledi tudi roman Triindevetdeset, ki se osredinja na eno od bolj krvavih žarišč spopadov med revolucionarji in rojalisti: Vendejo. V pokrajini v zahodni Franciji se je kontrarevolucionarna vstaja razvila v državljansko vojno in tako ključno vplivala na nadaljnji razvoj revolucije. "Vendeje ni več," naj bi leta 1793 izjavil general revolucije François-Joseph Westermann, "umrla je pod mečem naše svobode. Zravnal sem jo z zemljo." Leto zatem so ga obglavili, spomin na pokole v Vendeji pa je še danes jabolko spora številnih zgodovinarjev revolucije.

Hugojev prozni opus se napaja v zgodovini zahodnoevropskega prostora; pripoveduje o dogodkih, krajih ali objektih, ki so s časom dobili simbolni status. Najboljši primer tega je nemara Notredamski zvonar, ki je nastal kot pobuda proti tedaj razširjenemu uničevanju gotske arhitekture zaradi ambicioznih urbanističnih posegov. V Hugojevem svetu nosilci spomina niso le ljudje, temveč tudi predmeti, stavbe in seveda prostori. Vendeja, kraj nesrečnega imena, v romanu prerašča v ideološko bojišče. V pripravah na pisanje si je Hugo zadal težko nalogo iskanja ravnotežja med različnimi perspektivami. Zlo je recipročno, zlo rojeva zlo: neusmiljenost, ki jo izkazujejo skrajneži, briše njihovo človečnost, toliko bolj, ker osrednji liki Lantenac, Gauvain in Cimourdain delijo skupno zgodovino, prijateljstvo, sorodstvo. Če Lantenac in Gauvain utelešata ideološki skrajnosti, je Cimourdain temna stran slehernega režima, ki verjame, da je zakon pravičen le takrat, ko zanika svojo človečnost in ko torej postane ne-človeški. Morda se tudi zato načrtovana sprava ne izteče zares spravljivo; umik osrednjih likov iz narative ne vpliva na nadaljnji tok dogodkov. Zgodovina je mašina, revolucija se nadaljuje, z njo pa se poglablja razklanost družbe.

Roman Triindevetdeset je v slovenskem prevodu prvič izšel davnega leta 1931 s podnaslovom Leto strahote; gledano nazaj, bi bilo v izbiri časa in naslova prav mogoče prepoznati nekaj simbolnega. Vendeja je bila za Hugoja šolski primer tega, kako se kabinetne odločitve od sveta odmaknjenih ideologov plačujejo s človeškimi življenji. A to je le ena od plasti, ki roman reaktualizirajo v sodobnem kontekstu. Po zaslugi mojstrskega prevoda Jane Pavlič poleg strahote vsebinske ravni pride do izraza še Hugojev izredno poetični jezik.

Iz oddaje S knjižnega trga.