Ti nastopajo v vlogi temeljne semantične romaneskne figure, s katerimi Martel ustvarja svoj angažirani literarno-živalski razmislek o človečnosti. V Pijevem življenju je osrednji živalski lik bengalski tiger, ki se iz antagonista v sklepnem zgodbenem preobratu spremeni v metaforo romana; transformacija, ki jo doživi, je v resnici brutalen uvid v živalskost človeške narave. Naslovna junaka Beatrice in Vergil, ki sta v resnici junaka vložene zgodbe, imata ves čas jasno določeno in berljivo simbolno vlogo; sta konkretna prispodoba neke globoko travmatične zgodovinske resničnosti.
Prav na začetku romana Beatrice in Vergil nam pisatelj nameni veliko naratološko lekcijo. Roman se začne s pripovedjo o pisatelju Henryju, v kateri pa bralec nehote razbira številne podobnosti z Martelom samim in se tako ne more znebiti občutka, da gre za avtorsko, osebno obarvano zgodbo, in je vedno bolj in bolj gotov, da je novi Henryjev roman pravzaprav roman, ki ga pravkar drži v rokah. Martel namreč s spretnim prepletom fiktivnega, literarnega in realnega, stvarnega časa oblikuje dogajalni čas metafikcijskih razsežnosti. S to preprosto, a izredno učinkovito slogovno-zgradbeno pirueto se je avtor še odločneje lotil obravnave resničnosti, časa in človeka, ki jo je začel v Pijevem življenju. To smo njegovi bralci pravzaprav tudi pričakovali. V romanu Beatrice in Vergil pa je Martel stopil še korak naprej; na 13. strani je pred bralcem v dveh povedih razgrnil celotno poetiko romana:
"Treba je omeniti, saj je bistvenega pomena za težave, s katerimi se je Henry srečeval, za njegovo spotikanje in opotekanje in padanje, da je njegova knjiga govorila o umoru milijonov judovskih civilistov – moških, žensk, otrok – ki so ga v prejšnjem stoletju zagrešili nacisti in njihovi številni zanesenjaški kolaboranti, o grozljivem in dolgotrajnem izbruhu sovraštva do Judov, ki je po čudni konvenciji, ki si je prisvojila verski izraz, splošno znan kot holokavst. Henry je v svoji dvojni knjigi obravnaval zlasti to, kako je to dogajanje predstavljeno v zgodbah."
Dvojna knjiga ali dvosmerka je razdeljena na literarni in neliterarni, esejistični del, na roman o holokavstu in razmislek o literarnem upodabljanju holokavsta. Vendar pa to ne velja samo za Henryjev roman, temveč hkrati ponazarja tudi izredno premišljeno razdelitev Martelovega romana. Neliterarni del predstavlja zgodba o Henryjevem romanu, ki jo posreduje tretjeosebna pripoved, v kateri je podrobno razvit Henryjev intimni razmislek o tem, »zakaj bi človek danes napisal roman o holokavstu?« Nato je podano odločno stališče zoper romane, pisane v dokumentaristični maniri. Ključna za nadaljnji razvoj romana pa je Flaubertova Legenda o svetem Julijanu Hospitatorju, zgodba o brutalnem nasilju – med drugim tudi do živali – z moralnim okvirom. Na tej podlagi je Martel vpeljal drugi, literarni del romana. Oblikuje ga dramska igra z naslovom Srajca 20. stoletja. Ob Henryjevi pomoči jo piše skrivnostni taksidermist, v njej pa nastopata oslica Beatrice in opičjak kričač Vergil. Vendar ta dantejevska dvojica ni iz pekla, skozi vice proti raju vzpenjajoči se par; alegorija je sramotno, grozljivo poglavje evropske zgodovine, živalski par pa znotraj nje predstavlja boleč simbol tisočev in tisočev razčlovečenih ljudi, ki so jih kot živali trpali v taborišča. Dramsko dogajanje je absurdno izpraznjeno, napolnjuje ga zaprt pogovor med njima, postopoma pa tudi eksplicitne, a v simboliko ovite podobe sveta Grozodejstev, ki se prek neprizanesljivega opisa mučenja Beatrice stopnjuje do brutalno nazornega poboja obeh živali. Srajca 20. stoletja kljub simboliki nima nikakršne moralne orientacije. Opisi krutosti, pobojev in patologije holokavsta nimajo ne namena in ne smisla – to je Martelovo sporočilo in to je tudi spoznanje, ki se razkrije Henryju tik pred tem, ko ga stari taksidermist hladnokrvno zabode.

Nataša Skuk