Kot glavni težavi se tu pojavita nejasnost razmejitve sodobnih vizualnih praks od drugih umetniških disciplin in pa samo dejstvo, da avtor zgodovino umetnosti piše v trenutku, ko se ta razvija naprej. Gre za »vzgodovinjenje« neke prakse v trenutku (ali pa je časovni zamik zelo majhen), ko se je ta izoblikovala. Ti dve posebnosti pisanja zgodovine sodobni umetnosti nista zmedli Norberta Lyntona. Njegovo delo Zgodba moderne umetnosti je po mnenju večine umetnostnih kritikov najbolj ažuren in hkrati eden najboljših pregledov likovne umetnosti 20. stoletja. Bistveno je predvsem to, da avtor svoje delo nenehno dopolnjuje in tako v vsak ponatis vključi nova spoznanja o najbolj aktualnih in komaj porojenih umetniških praksah.

Pisanje zgodovine, ko ta šele nastaja
Zaradi časovne bližine formiranja različnih pojavnih oblik sodobne umetnosti piscem o njenem razvoju pogosto umanjka kritična distanca do del in umetnikov, o katerih pišejo. Lynton se je temu vsaj delno izognil s predanostjo vestnemu sledenju kariere številnih ključnih umetnikov, sledenju njihovega prehoda skozi različna ustvarjalna obdobja, s čimer ima vedno pri roki »metodološko orodje« za kritično presojanje polpreteklih praks. Pozornost je nenehno usmerjena na dialog med tem trenutkom, v katerem se poraja nekaj novega, in tistim, kar je nastalo pred komaj nekaj leti.

Izrednega pomena je tudi Lyntonov "široki pogled". Britanski umetnostni zgodovinar namreč v svojo zgodbo o razvoju sodobne likovne umetnosti vpelje tudi družbeno, politično, idejno, … zgodovino in tako skuša razvoj umetnosti povezati z razvojem vseh drugih človeških praks. Temu inovativnemu pristopu navkljub pa delo Zgodba moderne umetnosti ne bi bilo tako izjemno, če ga ne bi odlikovala tudi izredna leksikografska izčrpnost. Lynton status relevantnega likovnega ustvarjalca nameni precej večjemu številu ustvarjalcev kot večina drugih antologij umetnosti, saj je zares skušal ustvariti delo, ki izpostavi prav vse relevantne likovne umetnike 20. stoletja.

Začetki v 18. stoletju in v romantiki, ki živi še danes
Svojo zgodbo o sodobni umetnosti oziroma o umetnosti 20. stoletja začenja Norbert Lynton že veliko pred trenutkom, ko je letnica z 1899 preskočila na 1900. Začenja jo še pred letom 1800, saj je že tedaj prišlo do nekaterih prevratov v umetniški praksi, ki so definirali konture sodobne umetnosti. Lynton med drugim izpostavlja Goyeve upodobitve krutosti in blaznosti; Constablovo odločitev za slikanje na videz docela nepomembnih in nezanimivih krajin, katerim pa je vizualno razgibanost vdihnil z lastno umetniško intervencijo; Ingresa, ki je na novo tolmačil klasično snov; še posebno pa likovne in druge umetnike obdobja romantike, ki so po Lyntonu tako zelo predrugačili umetnost - vanjo so vnesli povsem nov pogled na bivanje človeka v tem svetu -, da bi bilo mogoče reči, da romantika pravzaprav živi še danes.

Kar sledi uvodnemu delu, posvečenemu "prazgodovini" sodobne umetnosti, je v izredno razumljivem pripovednem slogu podan časosled sodobne umetnosti. Lynton se izogne dolgoveznim študijam umetnosti nekaterih največjih mojstrov; raje »prištedi« nekaj prostora za izpostavitev tistih, ki jih sicer pogosto prezremo. Branje je zato bolj dinamično, dinamiko pa stopnjuje še izredno bogat slikovni material oziroma 308 reprodukcij po Lyntonovem mnenju najbolj relevantnih umetniških del.

Polona Balantič