Afriška literatura je v obdobju pred osamosvojitvami kolonij in po njih črpala predvsem iz politično družbenih tem, ki so narekovale realistično pisanje, piše Jana Bauer v predgovoru k antologiji. Predvsem sta se afriška literatura in kultura v preteklem stoletju spopadali z ostanki kolonizatorjev; beli človek je s seboj prinesel nove vrednote, verovanja, jezike, ki so se zakoreninili, in ostala je zapuščina, s katero so se domorodni prebivalci morali spoprijeti.

Postkolonialna književnost je tako književnost bojevanj in upiranja stereotipom in predsodkom, je obramba lastnega dostojanstva in upanje na svobodo. Zgodbe iz Afrike pred nami izrisujejo probleme rasnega razlikovanja, verskih in socialnih razlik, položaja žensk, vse to pa nemalokrat v povezavi z elementi ustne kulture, mitov in ritualov črne celine.

Gre za raznolikost tradicionalnih kultur, ki se križajo z modernimi vplivi, kar za zgodbe afriške antologije v slovenskem prevodu (pa tudi afriško književnost na sploh) pomeni, da imajo več skupnih imenovalcev.

Pogosta so tematiziranja socialne razslojenosti znotraj samih “črnskih slojev“ ali pa zgolj utrinki iz življenja, kot jih najdemo v zgodbah Služkinja, Stapljajoče se mesto, Očka, kača in jaz. Pojavljajo se tudi odmiki od realističnega pisanja k fantastičnim prvinam (Tkalčevina, Kipove oči, Čarovnik in dekle) in soočanja s posegi belega človeka v kulturo in verstva črne celine, kar po navadi vodi v “črno-beli“ kulturni skupek (Črnka, Čudež, Oče Anglež in jaz, V bolnišnici, Prerokinja) in k izpostavljanju vprašanja o izobraženosti. To se kaže kot otrokova želja po znanju oziroma odhod nadarjenega dečka na univerzo (Odhod, Zmenek v temi, Smetišče).

Vsekakor Zgodbe iz Afrike odpirajo nov, evropskemu bralcu neznan svet, kjer lahko skozi moderno prizmo in zahodne pripovedne obrazce spoznava afriška ustna izročila, verstva (pogosto sicer "zamaskirana" v krščanstvo) in predvsem drugačno kulturo, kjer morajo v sožitju bivati ostanki kolonializma z ostanki tradicije.

To pa nas v zadnji zgodbi privede do paradoksa, ko smetišče postane letališče domišljije, prepojene s sanjami belih v glavah avtohtonih prebivalcev afriške celine: "Starec je nekaj časa premetaval nesnago. Uspelo mu je najti nekaj ostankov hrane. Nakopičil jih je na kos papirja in jih pojedel. Potem je Joey padel. Oslepil ga je poskus, da vzpostavi zvezo s človekom v kontrolnem stolpu v Tokiu, tako kot ga je učil oče."

Lejla Švabić