Izid antologije sodobne litovske kratke proze z naslovom Zgodbe iz Litve, ki je konec leta 2007 izšla pri založbi Sodobnost International, na področju prevodne literature pri nas predstavlja "majhno revolucijo", saj gre za prvi neposredni prevod litovskih avtorjev v slovenščino. Kot v spremni besedi zapiše prevajalec Klemen Pisk, so namreč vsi dosedanji prevodi iz litovskega jezika potekali preko drugih jezikov, kot sta ruščina, madžarščina ali pa so si prevajalci pomagali s primerjanjem prevodov iz različnih jezikov.

Čeprav geografsko zelo oddaljena, imata tako slovenski kot litovski narod mnogo skupnega. Začetki knjižnih jezikov obeh držav segajo v 16. stoletje, v obdobje reformacije, avtor prve litovske knjige Martynas Mažvydas pa je bil, tako kot pri nas Primož Trubar, protestantski duhovnik, le da je litovski katekizem izšel tri leta pred Trubarjevim. Zaradi svoje maloštevilnosti sta se morala oba naroda skozi zgodovino pogosto boriti tako za lasten obstoj kot obstoj svojega jezika. Tok zgodovine je usodno zaznamoval obe državi tudi v 20. stoletju. Litva je v letih od 1940 do osamosvojitve leta 1990 prisilno bivala pod skupno streho Sovjetske zveze, medtem ko je bila Slovenija do neodvisnosti leta 1991 del Jugoslavije. Komunistični režim obeh držav ni vplival samo na življenje, ampak tudi na literarni razvoj, saj je oblast v skladu z doktrino favorizirala oziroma bolj ali manj zapovedovala literarno smer, imenovano socialistični realizem in nad izdanimi deli uvedla cenzuro. Slabše kot slovenska jo je v tem primeru odnesla litovska literatura, v zvezi s katero, v nasprotju s slovensko, ne moremo govoriti o kakršni koli tradiciji modernizma in postmodernizma. Litovska literatura je popolnoma svobodno zadihala šele po osamosvojitvi, ko so pisatelji postopoma začeli posegati tudi po temah in slogovnih postopkih, ki so v preteklosti veljali za prepovedane (erotika, nasilje, estetika grdega).

Kot razkriva zbirka Zgodbe iz Litve, v kateri so zbrana dela pisateljev starejše, srednje in mlajše generacije, danes litovska proza ubeseduje vse tisto, kar bomo našli tudi v literaturi drugih narodov. V ospredje postavlja usodo malega človeka, problematizira njegovo bivanje v sodobnem svetu in se, običajno s trpkim humorjem ali ironijo, ki ponekod prerasteta v grotesko in absurd, spominja svoje pretekle zgodovine. Hkrati pa jo, morda celo bolj kot druge književnosti, zaznamuje nenehno prepletanje realnega in fantazijskega. K temu prispeva tudi dejstvo, da so v ljudeh še vedno močno zakoreninjene vraže, mitologija in različne poganske navade, kar ni nič nenavadnega, še posebej, če vemo, da so Litvanci zadnji evropski narod, ki je sprejel krščanstvo. V zbirki je ta značilnost še najbolj opazna v zgodbi Ramas sredi jezera, v kateri prihod mladeniča iz zunanjega, realnega sveta v napol pravljični gozd usodno poseže v življenje starca - puščavnika in Rusalke.

Po nostalgiji "zadiši" tudi iz zgodb Brez poimenovanja in Rumeno mestece, vendar pa se izkaže, da je tragičen trk s tradicijo prežetega podeželskega življenja in sodobnega sveta neizbežen. Kot nasprotje omenjenima stojita zgodbi Via Baltica, ki z grenkim humorjem orisuje usodo nesrečnega ornitologa v času sovjetske okupacije, in Šampanomet, nekakšen miniaturni portret današnje litovske mladine. Omenim naj še, po mojem mnenju, eni najbolj zanimivih zgodb v zbirki: Zbiratelj in Ljubezen, kakor jo je videl Jožef. Prva pripoveduje o zbiralcu sončnih zahodov in druga o mesarju Jožefu, "umetniški duši", ki mu ob dobri glasbi vedno "uide", slogovno pa obe razkrivata prvine magičnega realizma.

Kristina Sluga