Oglas
Ruščina pozna dva izraza za šepetajočega: šepčuščij, tisti, ki šepeta iz strahu, da mu prisluškujejo, in šeptun, ovaduh, tisti, ki ljudem za hrbtom prišepetava oblastem.
Anglež Orlando Figes je slovenskim bralcem znan predvsem po delu Natašin ples, ki je pri nas postal prava uspešnica (kot je povedal avtor sam, ima v Sloveniji več bralcev kot kjer koli drugje), tokrat pa je k nam prišel ob izidu nekakšnega nadaljevanja Natašinega plesa, dela Šepetalci: Zasebno življenje v Stalinovi Rusiji. Pred polnim Klubom Cankarjevega doma je Figes predstavil svoje novo delo o zgodovini Rusije.
Natašin ples predstavil kulturno zgodovino Rusijo do oktobrske revolucije in kratek čas po njej, se tokrat Figes loteva zgodovine te dežele v času Stalinovega režima. Pri tem pa avtor (ponovno) zgodovino predstavlja na literariziran način, kar je v domeni te vede vedno izziv. Preko resničnih izpovedi Rusov, ki so živeli v Sovjetski zvezi in bili pri tem deležni tedanje represije; ovaduštva, gulagov, nenadnih izginotij družinskih članov in prijateljev, ter posledično tudi življenja v laži, Figes predstavlja osebne zgodbe, ki so pletle tamkajšnjo zgodovino.Iz zasebnega življenja
Figesovo zanimanje za zgodovino Rusije se je začelo po končanem študiju zgodovine; poleg Natašinega plesa je napisal tudi Tragedija ljudstva: Ruska revolucija, 1891-1924 (A People's Tragedy: The Russian Revolution, 1891–1924) in mnoge druge, za potrebe svojega dela pa je Rusijo večkrat tudi obiskal. Šepetalci so tako rezultat večletnih raziskav, sama ideja pa je vzniknila že kmalu po razpadu Sovjetske zveze, se oblikovala v 90. letih prejšnjega stoletja, ko je bilo, kot je povedal Orlando Figes , še prezgodaj za objavo tovrstne knjige, in svojo obliko dokončno dobila leta 2007.
Podatke je avtor črpal iz ruskih arhivov, glavnino pa so prispevale mnoge družine, ki so bile o svoji preteklosti v času Stalina pripravljene spregovoriti. Sprva je Figes dobil naslove in imena približno 150 na pogovor pripravljenih ljudi, kar pa se je, potem ko je dobil dostop do arhivov, še razširilo. Poleg pričevanj je avtor s sodelavci zbral številne listine, fotografije in predmete iz družinskih arhivov; vse, kar tako ali drugače priča o režimu, v katerem je človeka pogubila že ena sama neprevidna beseda, družine pa so vztrajno zanikale krvno (ali kašno drugo) vez z obsojenim članom – o tem na primer pričajo družinske fotografije, na katerih so obrazi obsojencev zabrisani do nerazpoznavnosti. Pri pisanju Šepetalcev je Figes poskušal zavzeti nevtralen položaj, ki ne želi moralizirati ali obsojati, prav tako pa se je skušal vzdržati zgodovinske analize obdobja. Kakršne koli sodbe o času in dejanjih so prepuščene bralcu samemu.
Šepetajoči in 'šepetalec'
Ruščina pozna dva izraza za šepetajočega: šepčuščij, tisti, ki šepeta iz strahu, da mu prisluškujejo, in šeptun, ovaduh, tisti, ki ljudem za hrbtom prišepetava oblastem. Čas po oktobrski revoluciji je v nekdanjo carsko Rusijo prinesel nov režim, z njim pa tudi drugačno represijo, kot so je bili Rusi vajeni dotlej. Življenje v Sovjetski zvezi je bilo pogojeno z večnim strahom pred sosedi, ki so bili morebitni ovaduhi, ali pa t. i. sovražniki ljudstvo; po Solženicinu sta bila največji zločin že samo pogled, zazrt v pločnik, in nenadno prečkanje ceste. Vsakdo je bil (lahko) sovražnik in glede na to, da so ruski gulagi pogoltnili približno 25 milijonov ljudi, v Rusiji ni bilo družine, ki ne bila na tak ali drugačen način povezana z represijo.
Razmere, ki sta jih v državi ustvaril stalinizem in socializem, so med Rusi (in drugimi narodi s socialistično preteklostjo) vidne še danes. Rusi so navzven hladni, na cesti in javnih prostorih nasploh je prijaznost do sočloveka še vedno redka, neznancev se ne gleda v oči, sosedov se ne pozdravlja, kar je ostanek suma, da je vsakdo – tudi najbližji družinski član – ovaduh. A, kot pravi Figes, so Rusi, potem ko te sprejmejo v svoj dom, prijazni, gostoljubni in topli.
Na plečih starih mam
Šepetalci so delo, v katerem najdemo mnogo zgodb; vsem pa je skupno to, da so enega izmed družinskih članov zaprli, kar je močno vplivalo na druge, a navadno o izginulem ni bilo več govora. Pogosto otroci niso vedeli, kdo so njihovi starši zares, kaj so počeli pred njihovim rojstvom; ali so bili morda zaprti zaradi političnega režima, ali so bili vedno na 'pravi strani'. A kot so povedali pričevalci, jim je prav to nevedenje olajšalo življenje, saj so lahko lagali o svojih družinskih članih, ne da bi vedeli, da lažejo (npr: oče je bil politični zapornik, ki ga je mama zdravnica spoznala v gulagu, po rojstvu hčerke je oče izginil in mati ji ni nikdar razkrila, da je bil zapornik. To pa hčerki, potem ko si ustvarja lastno poklicno pot, olajša odgovore na vprašanja tipa: Je bil kod od vaših družinskih članov zaprt?, saj je njen odgovor samodejno: Ne).
A kot pravi Figes in se pri tem popravlja, da na nobenem mestu v delu ni njegovih vrednostnih sodb, so bile prave junakinje tistega časa, in s tem tudi Šepetalcev, stare mame. Pogosto so bile one tiste, ki so ob prezaposlenih starših skrbele za otroke, če pa so starši od danes na jutri izginili, so one prevzele popolno skrb za vnuke. Pri tem so jim vcepile (tudi nezavedno) vrednote 19. stoletja, vrednote iz časa pred oktobrsko revolucijo, ki so nosile drugačne moralne in etične vrednosti kot tedaj prevladujoče in veljavne vrednote. Na neki način so mnoge stare mame svojim vnukom vcepile samostojno razmišljanje, in zato ni čudno, da so se v 70. in 80. letih v Rusiji začele pojavljati revolucionarne misli.
Pogled z druge (ovaduške) strani
Šepetalci prinašajo zgodbe o izginotjih, veri v režim, ki je reševala mnoga življenja malih ljudi, in o željah po vstopu v partijo, zgodbe o kulaških otrocih, ki zaradi svojih nekoč premožnih staršev niso bili sprejeti med pionirje in so bili zato večni izobčenci (če si niso spremenili imena), pa tudi zgodbe z druge strani. Figesu je uspelo najti pričevalce, ki so priznali svoje ovaduštvo. Ovaduhi so priznali, da so v Stalina in njegov socializem verjeli tako močno, da so bili prepričani, da delajo pravo stvar, in jih tudi denarne nagrade, ki so jih prejemali za svoje ovaduštvo oblastem niso presenetile, v ovadenih ljudeh pa so resnično videli sovražnike ljudstva.
A kot je sklenil svoje predavanje Figes, kdo lahko trdi, da v enakih okoliščinah ne bi ravnal podobno. Čeprav morda to vprašanje v nekdanji socialistični deželi ni popolnoma na mestu.
Ruščina pozna dva izraza za šepetajočega: šepčuščij, tisti, ki šepeta iz strahu, da mu prisluškujejo, in šeptun, ovaduh, tisti, ki ljudem za hrbtom prišepetava oblastem.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje