Pravijo, da se tisto, česar ni v arhivih oziroma dokumentih, ni zgodilo, je povedal direktor Arhiva RS Andrej Nared, ki je skupaj z ministrico za kulturo Asto Vrečko odprl nove prostore Arhiva RS na vogalu Roške in Poljanske ceste. Stavba, ki je bila izvorno avstro-ogrska, pozneje pa jugoslovanska vojašnica, je bila že pred tremi desetletji vladnim sklepom določena za potrebe Arhiva RS in restavratorskega centra, a proces urejanja prostorov za potrebe arhiva se je vlekel tri desetletja.
Dozdajšnjo prostorsko stisko arhiva dobro ilustrira podatek, da je v nekem trenutku deloval kar na osmih lokacijah, pred selitvijo pa na treh. Zdaj bo celotno delovanje arhiva, ki po podatkih iz leta 2023 hrani 29.450 tekočih metrov arhivskega gradiva, ki je razvrščeno v 1982 fondov in zbirk, strnjeno na eni lokaciji. Na starem naslovu na Zvezdarski ulici bodo sicer ostali depoji, v katerih bodo hranili približno tretjino vsega gradiva, in sicer predvsem tiste dokumente, povpraševanje po katerih ni prav pogosto.
Arhivi nenehno rastejo
Podatek o obsegu gradiva iz leta 2023 je verjetno že zastarel. Kot je poudarila ministrica za kulturo Asta Vrečko, arhivi nenehno rastejo, Nared pa je povedal, da arhiv novo gradivo prevzema tedensko. V tem trenutku je tako v novih depojih prostora še za približno štiri kilometre tekočega gradiva, vendar se to lahko hitro zapolni že samo z dokumenti kakšnih dveh ministrstev.
Arhiv RS je organ v sestavi ministrstva za kulturo in pravzaprav sprotno dokumentira politični in družbeni razvoj države. Kot je poudarila Asta Vrečko: "Tukaj se hrani vsa naša zgodovina, temelji naše državnosti in pa tisti dokumenti, ki so nas pripeljali do tega, kjer smo kot država in skupnost danes." Prav tako je omenila, da so arhivi ustanove, ki jim javnost najbolj zaupa.
Dokumenti od 9. stoletja naprej
V fondih arhiva je tudi starejše gradivo. Nared, ki je kot zgodovinar specialist predvsem za čas prehoda iz srednjega v novi vek, v okviru arhiva pa je tudi skrbnik starejšega gradiva, tako pove, da so najstarejši dokumenti iz 9. stoletja, od 12./13. stoletja naprej pa je arhivsko gradivo tudi sklenjeno. V depoju nam tako pokaže register glavnega prejemnika, osebe, ki je pobirala davke za celo Kranjsko, torej enega zanimivih dokumentov obdobja, s katerim se Nared ukvarja kot znanstvenik.
Dovolj velike mize, da raziskovalci razporedijo gradivo
Med ogledom novih prostorov preseneti, da so celo depoji zračni in svetli, torej zelo drugačni od tistih, ki smo jih poznali v Gruberjevi palači. Svetli so pravzaprav vsi prostori in tudi Vrečko je poudarila, da je prav, da imajo tako zaposleni kot tudi obiskovalci možnost delati v sodobnih in odprtih prostorih. Posebna kakovost je zagotovo čitalnica, v kateri lahko hkrati dela do 30 raziskovalcev, velike mize pa bodo omogočile tudi pregledno razvrstitev gradiva. Vsak, ki je kdaj raziskoval v arhivu, gotovo ve, da velikokrat nastopi zagata, kako na mizi razvrstiti izposojene fascikle, posamezne dokumente in še računalnik ali zvezek.
Velika pridobitev so tudi konservatorsko-restavratorske delavnice. Kot je povedal Nared, so se prej vse konservatorke stiskale na 100 kvadratnih metrov, zdaj pa ima vsaka na voljo približno toliko prostora, kot so ga prej imele štiri. Med novimi prostorskimi pridobitvami pa je tudi prvi namenski razstavni prostor, kakršnega prej arhiv ni imel in je razstave lahko pripravljal le v prehodnem prostoru, iz katerega se je vstopalo v čitalnico.
Cesarsko-kraljeva domobranska vojašnica iz leta 1899
Kot je na naše vprašanje povedal Nared, je arhiv sodeloval z arhitekti, ki so načrtovali prenovo stavbe, želje glede ureditve delovnih prostorov pa so izrazili tudi zaposleni. Projektanta adaptacije sta bila Maksim Sešel in Ana Martina Podgoršek iz biroja Komunaprojekt, d. d., idejno zasnovo prenove iz leta 2015 in načrt notranje opreme pa je podpisal Jurij Megušar iz podjetij Ekonova oz. API arhitekti.
Poseben izziv za projektante je bilo seveda že to, da gre za historičen objekt. Novo domovanje Arhiva RS je namreč leta 1899 dokončana cesarsko-kraljeva domobranska vojašnica za 27. domobranski pehotni polk, poimenovana tudi domobranska vojašnica ali roška kasarna. Kot vojašnica se je objekt uporabljal vse do osamosvojitve Slovenije.
Državni arhiv naj bo reprezentativen
Željo, ohraniti sledi zgodovine stavbe, jasno vidimo v čitalnici, ki je verjetno služila tudi kot kinodvorana za vojake. V steni je namreč bila luknja, ki je bila verjetno namenjena projiciranju filmov s pomočjo kinoprojektorja, ki je stal za steno. V prostoru pozornost vzbudijo skrbno obnovljene štukature na stropu in pa stenske obloge. Te so s pomočjo obstoječih načrtov skušali čim bolj verno rekonstruirati. Po prenovi je stavba tudi od zunaj videti kot palača in tako je tudi prav. Ministrica za kulturo Vrečko je poudarila, da je pomembno, da so prostori reprezentativni, kajti Arhiv RS je tudi "ogledalo naše države. Če z arhivi ravnamo slabo, pomeni, da nimamo odnosa do zgodovine in s tem tudi nimamo odnosa do samih sebe."
Prostorsko urejanje arhivskih prostorov je bilo pravzaprav tudi načrtovanje 'koreografije' oziroma gibanja zaposlenih in uporabnikov. Kot je povedal Nared, je pomembno določiti, "koliko je arhiv odprt, do kam gre uporabnik lahko sam, do kam s spremstvom. Pisarne so še najmanjša težava." Ko govorimo o gibanju, pa je treba omeniti tudi dostopnost. Tudi Vrečko je poudarila, da je možnost dostopanja za invalidne osebe pomembna pridobitev, saj je bila glede tega stara Gruberjeva palača do nekaterih skupin uporabnikov zelo neprijazna.
Odpiranje Arhiva RS navzven
Vsaj ob prvem obisku se je zdelo, da je Arhiv RS končno dobil ustrezne prostore, ki bodo nudili dobre pogoje dela tako za zaposlene kot tudi za uporabnike. Stavba je obenem kombinacija šarma historične arhitekture ter sodobnih stremljenj k transparentnosti in svetlosti prostorov, kar zagotavlja tudi boljše počutje uporabnikov. Z veliko knjižnico, ki obsega približno 30.000 knjig, razstavnim prostorom in veliko čitalnico pa se ustanova tudi bolj odpira javnosti in ne daje več vtisa zaprašene ustanove, posvečenega prostora za peščico raziskovalcev.
Pomembni začetki s francosko revolucijo
Ob koncu poglejmo še nekoliko v zgodovino. Vzpostavljanje državnih arhivov je povezano s časom razsvetljenstva in vzponom nacionalnih držav. Obenem velja, da se moderno arhivarsko delovanje začne s francosko revolucijo. Leta 1790, torej med prvo fazo francoske revolucije, obdobjem ustavne monarhije, so oblikovali francoske narodne arhive, z odlokom iz leta 1794 pa je bila zapovedana centralizacija vseh javnih in zasebnih arhivov, ki so jih zasegli revolucionarji. Vzpostavitev francoskih narodnih arhivov je bilo dopolnjena leta 1800, ko so postali avtonomni organ francoske države, kar so še danes.
Skrb za arhivsko gradivo od 19. stoletja naprej
Tudi v avstrijskem cesarstvu, katerega del so bile slovenske dežele, se je skrb za arhivsko gradivo začela v prvi polovici 19. stoletja. Od leta 1887 je kot del Deželnega muzeja v Ljubljani deloval Kranjski deželni arhiv. Kot povsem samostojna državna ustanova pa je slovenski državni arhiv deloval od novembra leta 1945 in seveda prevzel tudi gradivo Kranjskega deželnega arhiva. Tako se tudi začne zgodovina samostojne ustanove, ki danes deluje pod imenom Arhiv Republike Slovenije.
Zanimivo je tudi, da je arhivsko gradivo precej pozno dobilo prioritetno mesto v zgodovinskih študijah. Velja, da je bil nemški zgodovinar Leopold von Ranke (1795–1886) tisti, ki je za ključni temelj dela zgodovinarjev postavil preučevanje zgodovinskih dokumentov oziroma arhivskega gradiva. Tudi Arhiv Republike Slovenije je seveda pomemben kraj za delo zgodovinarjev. In kot je že bilo poudarjeno, so se s selitvijo izboljšale razmere za njihovo delo, tako pa tudi možnosti za razvoj slovenskega zgodovinopisja.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje