Arheolog Christos Tsirogiannis, ki je opazil umik štirih del z dražbe, je ob tem izrazil razočaranje nad vodilnimi dražbenimi hišami in prodajalci, ki so pri preverjanju provenienc in izvora umetnin na svojih dražbah prevečkrat premalo temeljiti.

Štiri antikvitete spornega izvora so bile prvotno vključene v spletni katalog, pozneje pa brez pojasnila odstranjene, poroča britanski Guardian. Po besedah prof. Christosa Tsirogiannisa ima dokaze, ki lahko štiri objekte – rimskega marmornega zajca, rimskega bronastega orla in dva primera atiškega posodja – poveže z obsojenimi trgovci z ukradenimi artefakti.

"Neverjetno, to je isti vzorec. Te družbe se oglašujejo kot prizadevne in transparentne, v praksi pa je ravno obratno. Kot arheolog imam najprej dolžnost, da ljudi obvestim o svojih raziskavah in spoznanjih," pravi Tsirogiannis, nekdanji vodja izkopavanj pri Univerzi v Cambridgeu, danes pa izredni profesor na Inštitutu za napredne študije Univerze v Aarhusu na Danskem.

V svojem strokovnem delu se Tsirogiannis ukvarja prav s preprodajalskimi mrežami, zaradi česar so mu grške in italijanske oblasti pred leti omogočile dostop do množice fotografij in drugega arhivskega gradiva iz policijskih operacij. Med temi so bili dokumenti, ki jih je policija zasegla pri Gianfrancu Becchini, ki so ga v Grčiji obsodili nezakonitega poslovanja z antikvitetami. Prav z njim so bili povezani tudi štiri predmeti, ki jih je pred razkritjem imela dražbena hiša Christie’s namen prodati na tridelni dražbi, ki se končuje 16. junija.

Rimski marmorni kip zajca je datiran v 3. stoletje, v katalogu pa je bil pod številko 49 ocenjen na od 20.000 do 30.000 funtov. Zdaj številka 49 preprosto umanjka, predmetu št. 48 pa sledi št. 50. Po Tsirogiannisovih besedah je zajec v Becchinovem arhivu upodobljen z zlomljenim ušesom in je bil očitno pozneje restavriran. Sodeč po Becchinovih dokumentih, je bil zajec leta 1987 kupljen za 13.000 italijanskih lir od plenilca Tullia, pravi profesor. "Tullio je hkrati Becchini prodal še več drugih, prav tako nerestavriranih antikvitet."

Rimski bronasti orel je iz drugega ali tretjega stoletja, medtem ko je grška vaza iz okoli 430 do 420 pr. n. št., čaša pa iz 540–530 pr. n. št. – tudi te lahko poveže z Becchinovim arhivom, pridobil pa ju je prek Raffaela Monticellija, ki je bil vmesni človek Becchinovega glavnega dostavljavca antikvitet iz Italije.

V 15 letih je Tsirogiannis identificiral okoli 1100 ukradenih artefaktov v dražbenih hišah, komercialnih galerijah, zasebnih zbirkah in muzejih ter odigral pomembno vlogo pri opozarjanju Interpola in policije, s čimer je omogočil repatriacijo marsikaterega predmeta.
Iz hiše Christie’s so potrdili, da so bili predmeti s številkami 25, 49, 113 in 121 umaknjeni z dražbe po tem, ko bili opozorjeni na njim dotlej neznane podatke, ki pa njihovim raziskovalcem še niso dostopni za preučitev. "Svoje raziskovalno delo obravnavamo zelo resno. Ob naknadni pridobitvi informacij vedno ravnamo ustrezno, zlasti kadar nimamo dostopa do arhivov, ki bi nam bili v pomoč. Zato je zelo malo objektov, ki bi jih bremenile takšne situacije."

Vendar Tsirogiannis meni, da je odgovornost dražbenih hiš, da učinkovito preverjajo predmete v obstoječih arhivih. Pravi, da jih je večkrat opozoril, da lahko fotografije vsakršne antikvitete pošljejo v Italijo ali Grčijo v preverjanje. Če bi to storili, bi našli omenjene štiri predmete, preden so jih vključili v dražbeni katalog, vztraja.