V urbanem kompleksu, ki so ga krstili za Valeriano, so s pomočjo zračnega laserskega skeniranja (lidar), ki pomaga razbrati strukture, skrite pod rastjem, identificirali piramide, športna igrišča, amfiteatre in ceste, ki so povezovale različne mestne četrti. Valeriana je stala v današnji zvezni državi Campeche na jugovzhodu Mehike.

Stroka verjame, da je bilo novoodkrito mesto drugo najgosteje poseljeno v majevskem imperiju – večje mesto naj bi bil samo še Calakmul. Valeriana, ki "ima vse lastnosti glavnega mesta", je od Calakmula oddaljena približno sto kilometrov.

Ekipa je na območju, ki je po površini primerljivo denimo z Edinburgom na Škotskem, identificirala tri ločena arheološka najdišča. Vse to se je zgodilo bolj ali manj "po naključju" – ker je arheolog brskal po spletu. Luke Auld-Thomas je doktorski študent na ameriški univerzi Tulane. "Bil sem nekje na 16. strani Googlovih zadetkov, ko sem opazil lasersko sliko, projekt mehiške organizacije za spremljanje okolja."

Naletel je torej na sliko lidarsko skeniranega območja. (Letalo v pokrajino pod seboj oddaja laserske impulze; na podlagi časa, v katerem se signal vrne, izriše pokrajino pod streho džungle.) Auld-Thomas je podatke obdelal z metodami, ki jih uporablja arheologija – in opazil, kar so drugi pred njim zgrešili. Naletel je na ostanke mesta, ki je bilo na svojem vrhuncu (med sredino 8. in 9. stoletja) morda dom za 30 do 50 tisoč ljudi. To je celo več ljudi, kot jih v tej regiji živi danes. Mesto so arheologi za Valeriano krstili po bližnji laguni.

Novo odkritje bo pomagalo razpršiti stereotipne zahodnjaške predstave o tem, da so v "civilizacije v trope prišle umret", kot se je izrazil Marcello Canuto, soavtor študije v strokovni reviji Antiquity. Nasprotno, ta del sveta je bil dom izjemno bogatih in kompleksnih civilizacij.

Za zdaj še ne vemo, zakaj je bilo mesto zapuščeno in prepuščeno propadu, a zelo verjetno je, da so imele vlogo pri tem tudi podnebne spremembe.

Sorodna novica Od igrišča za žogo do keramične tace. Nova odkritja raziskovalcev pod vodstvom Ivana Šprajca

Mesto, skrito "tik pod našim nosom"
Valeriana je bila "skrita tik pod našimi nosovi", priznavajo arheologi, saj je najdišče samo 15 minut hoda oddaljeno od večje ceste, ki vodi v mesto Xpujil. Fotografije izgubljenega mesta ne obstajajo, saj "ni tja še nihče stopil", opozarjajo raziskovalci – se pa zavedajo, da so lokalni prebivalci najverjetneje sumili, da se pod gomilami zemlje skrivajo strukture.

Mesto se je raztezalo na 16,6 kvadratnega kilometra; ključne zgradbe so postavljene približno dva kilometra ena od druge, med njimi pa so posejane hiške in ceste. Mesto ima dva trga, na katerih stojita piramidi; tam so ljudje častili bogove, pokopavali mrtve in hranili predmete iz žada in drugih dragocenih materialov. Našli so tudi igrišče za majevsko različico igre z žogo.

Auld-Thomas in Canuto sta preučila tri ločene lokacije v džungli in doslej naštela 6764 stavb različnih velikosti.

Sorodna novica Maje so s prizorišča zgodovine odstranile prenaseljenost in suše

Profesorica Elizabeth Graham z Univerze v Londonu je za BBC pojasnila, da najdba potrjuje doslej veljavno prepričanje, da Maji niso živeli v izoliranih vasicah, pač pa v velikih mestih. "Bistvo je v tem, da je pokrajina zagotovo poseljena – no, bila je poseljena v preteklosti – ne pa "divja", kot se morda zdi golemu očesu."

Zgodovina uči, da se je zaton majevske civilizacije začel nekje od devetega stoletja naprej, deloma tudi zato, ker so živeli v tako gosto poseljenih mestih, da se niso mogli učinkovito spopadati s podnebnimi izzivi. "Zdi se, da je bila pokrajina do konca natrpana z ljudmi, ko so se začele sušne razmere – nobene fleksibilnosti niso imeli več. Cel sistem se je bolj ali manj sesedel, ker so se ljudje selili stran," je pojasnil Auld-Thomas. K uničenju majevskih mest je veliko pripomogel seveda tudi prihod španskih osvajalcev v 16. stoletju.

Koliko mest se še skriva v džungli?
Lidarsko skeniranje predstavlja pravo revolucijo za raziskovanje gosto zaraščenega terena, in nam bo precej olajšalo pot do starodavnih civilizacij, je prepričan Canuto. Ko je bil sam še mlad arheolog, se je bilo treba v džunglo pač podati peš in s preprostimi orodji pregledovati centimeter za centimetrom pokrajine. V zadnjem desetletju uporabe lidarja v Srednji Ameriki so poskenirali približno desetkrat tolikšno območje, kot so ga prej arheologi prečesavali eno stoletje.

Luke Auld-Thomas je prepričan, da verjetno v džungli obstajajo še pomembna najdišča, o katerih se trenutno stroki niti ne sanja. V resnici so v novejšem obdobju odkrili toliko lokacij, da ni verjetno, da bodo lahko vse tudi izkopali. "Na neki točki moram priti do Valeriane. Tako blizu ceste je, kako ne bi šli? Ne morem pa napovedati, da bodo tam izkopavanja," je iskren. "Ena od temnih plati dobe lidarja, ki nam je prinesla toliko novih odkritij, je to, da jih je več, kot bi jih lahko natančno preučili."