To je zgodba o ženski, ki se je – tako kot številne druge Primorke – pred več kot stoletjem v Egipt odpravila s trebuhom za kruhom, od tam pa prinesla veliko zanimivosti in znanja.

Slovenci smo nedvomno popotniški narod, kar pa ne velja zgolj za novejši čas, ko so s sodobnimi prevoznimi sredstvi potovanja dostopna najširšemu krogu prebivalcev.

Na množičnejša potovanja na daljše razdalje so se naši predniki odpravljali najmanj od druge polovice 19. stoletja dalje, vzroki za odhod v svet pa so bili zelo različni: od trgovanja, romanj in vojskovanja do avanturističnega raziskovanja, iskanja boljšega zaslužka ter ugodnejšega mesta pod soncem.

Kako se je Marjanca Kofol odpravila v Egipt
Predvsem zaradi zadnjega se je še kot mlado dekle odpravila od doma tudi Marija Kofol, ki je kot najstarejša hči malega kmeta prijokala na svet leta 1861. Marjanca, kot so ji rekli, je mladost preživela v vasi Pečine na Tolminskem, kjer so živeli ljudje predvsem od kmetijstva. Dodaten zaslužek so nekateri našli tudi v pletenju volnenih nogavic, ki so jih prek posrednikov prodajali po vsej tedanji Avstro-Ogrski. Mešetarjenja z nogavicami se je oprijela tudi Marjanca, ki je s sorodnico Marijo Klemenčič našla kupčijo na Reki, kjer naj bi skupaj vodili manjšo trgovino. Ker pa je bil svet vabljiv, zaslužek s prodajo nogavic pa ne najboljši, sta poskušali najti srečo še dlje od doma. Odšli sta v Egipt, ki je po dograditvi Sueškega prekopa zaradi gospodarskega in strateškega pomena cvetel in privabljal ljudi iz različnih koncev sveta.

Ustno izročilo pravi, da se je Marjanca kot kuharica oziroma služkinja zaposlila pri tedanjem angleškem konzulu v Aleksandriji, s katerim je nato občasno odhajala tudi na daljša potovanja v druge dele sveta. Sorodniki na primer še vedno hranijo dve pismi, napisani leta 1901, ki ju je napisala med bivanjem na italijanskem konzulatu v Limi v Peruju, ter koncertni in jedilni list s sprejema v tamkajšnji vladni palači. V družinski lasti je tudi čudovita rezljana lesena šatulja z motivi iz Kitajske, več predmetov, ki so bili nekdaj last Marjance, pa od leta 1972 hrani tudi Tolminski muzej. Med njimi sta zanimiva predvsem manjša preprosto rezljana lesena kipca dveh ženskih figur, ki ju je Marjanca kupila na aleksandrijski tržnici od tamkajšnjih kmetov felahov.

V svet sta se namenila tudi sestra in brat
Marjanca pa ni bila edina iz Kofolove družine, ki se je podala v svet. Sledila sta ji še mlajša sestra Jožefa in najmlajši brat Karel, ki sta se v želji po boljšem zaslužku v devetdesetih letih 19. stoletja preselila v Johannesburg v Južnoafriško republiko. Karel, ki je našel zaposlitev v enem izmed tamkajšnjih rudnikov zlata, se je že po nekaj letih vrnil domov, Jožefa pa je ostala in se po koncu prve vojne ni več oglašala.

Marjančina vrnitev
Po koncu velike svetovne morije se je po skoraj štiridesetih letih bivanja na tujem vrnila domov tudi Marjanca. Denar, ki ga je v tem času zaslužila, je leta 1895 vložila v nakup večjega obdelovalnega zemljišča, del sredstev pa namenila še za dokončanje prenove rojstne hiše, v kateri je bival njen brat Ignac z družino. Njen vložek je moral biti kar velik, saj ji je po vrnitvi domov pripadala kar polovica enonadstropne hiše.

Tako ona kot njen brat pa nista bila bogatejša zgolj zaradi prisluženega denarja, temveč tudi zaradi bogatih izkušenj in znanj, ki sta jih pridobila na tujem. Marjanca, ki se je tudi po prihodu domov še vedno bolj gosposko držala, je postala iskana in priljubljena kuharica, ki je znala pripravljati številne domačinom neznane jedi, zato so jo najemali za kuhanje na različnih večjih družinskih in vaških dogodkih.

Pečina dobi svoj mlin na meter
Karel pa je postal vodilni vaški inovator in znanilec novih, drugačnih časov. Ko se je leta 1904 vrnil domov, je poleg domače hiše najprej zgradil večjo žago na bencinski pogon, pozneje pa po nizozemskih vzorih postavil na bližnjem hribu še velik lesen mlin na veter. Premer lesene vetrnice je meril kar štiri metre, zanimiva tehnična novost pa se kljub poznejšim prilagoditvam ni najbolje obnesla. Zaradi prešibkega vetra je mlin velikokrat miroval, ali pa se je zaradi spreminjajočega se in velikokrat sunkovitega vetra pogosto lomil in kvaril. Več uspeha je imela za tedanje čase zelo moderna žaga, ob kateri je Karel kmalu zgradil tudi novo moderno stanovanjsko hišo. Tudi tu je eksperimentiral in požel zaradi tega kar nekaj posmeha in pikrih pripomb. Nadstropno poslopje je bilo namreč brez klasičnega ostrešja, torej zgrajeno po vzorih iz Afrike, kjer je pred tem živel. V bistveno drugačnih podnebnih razmerah in brez izolacijskih sredstev, kakršne poznamo danes, se tovrstna gradnja seveda ni najbolje obnesla. Že po nekaj letih je tako moral Karel hiši, ki so ji domačini nadeli ime grad, dodati še streho.

Sledi, ki ostanejo
Lesenega mlina in afriške hiše danes ni več, bencinski motor, ki je nekdaj gnal žago, pa je že zdavnaj zamenjala elektrika. Kljub temu pa se je spomin na gosposko Marjanco in njenega inovativnega brata Karla ohranil vse do danes. O svetu, ki sta ga prepotovala in spoznala, pričajo tudi redki ohranjeni predmeti, ki jih je prinesla Marjanca domov v velikem lesenem in z lanenim platnom preoblečenem kovčku, na katerem je še vedno viden potovalni listek za potovanje z vlakom od Gorice do hrvaške Reke. Tudi ta je danes del muzejske razstave Tolminskega muzeja.

*Karla Kofol je kustosinja etnologinja v Tolminskem muzeju