Pojem moderna arhitektura je izrazito izmuzljiv. To lahko vidimo tudi na primeru Jožeta Plečnika, ki je za nekatere pojem klasicizma, za druge pa je Plečnik moderen. Že v prvi monografiji o njem, ki je izšla že leta 1920 v Zagrebu, je avtor Kosta Strajnič zapisal: "Ko govorimo o sodobni arhitekturi, naj omenim Otta Wagnerja, utemeljitelja dunajske moderne arhitekture, ki je dala nekaj velikih talentov /.../ Čeprav se je razvijal v vzdušju dunajske moderne, se je med vsemi Wagnerjevimi učenci uveljavil kot najizvirnejša osebnost, čigar umetnost je kmalu naletela na številne posnemovalce."

V kontekstu tokratne teme omenjanje Otta Wagnerja ni odveč. Dunaj z Wagnerjem in njegovimi somišljeniki je bil močno središče – kot je zapisal Stane Bernik –, iz katerega so spodbudno in ustvarjalno žarčile nove arhitekturne, urbanistične in oblikovalske zamisli. "Pri tem se kaže Plečnik kot nesporni pionir moderne arhitekture, urbanizma in oblikovanja."

Prav njegove tržnice, izvedene v letih 1931–1939, povežejo vsa tri polja ustvarjalnosti. Urbanistično je povezal Zmajski most, zgrajen že nekaj desetletij prej v času župana Ivana Hribarja, in Tromostovje, ki ga je Plečnik zasnoval le nekaj let pred tržnicami. In v resnici je Plečnik že več let razmišljal o urbanistični ureditvi od Kresije do Zmajskega mostu. Gre tudi za spretno arhitekturo, ki še danes služi svojemu namenu, in obenem za arhitekturo z izjemno oblikovanimi detajli, ki so jih izvedli tudi mojstri različnih obrti.

Kaj storiti z ljubljansko tržnico?
Že nekaj let je aktualna tema ljubljanske arhitekturne in urbanistične politike, usoda ljubljanskih tržnic oziroma ali jih je treba prenoviti, dopolniti z določenimi servisnimi programi in kaj bi to pomenilo za ohranjanje tega pomembnega kulturnega spomenika. S temi vprašanji se v januarski oddaji Podoba podobe ukvarja avtorica oddaje Nataša Mihelič. Oddaja bo prva od monotematskih oddaj Uredništva oddaj o kulturi, ki bo na sporedu v novem terminu, to je v četrtek ob 23. uri.

Vprašanja, ki se jih loteva Nataša Mihelič, zadevajo smoter ohranjanja kulturne dediščine: ali gre za poživitev starih mestnih jeder (pogosto v imenu kapitala) ali gre za ohranjanje identitete mest, h kateri stara mestna jedra bistveno prispevajo.

Plečnikov odnos do kulturne dediščine
Glede na arhitekturno dediščino Mihelič poudari, da je bilo Plečnikovo "ustvarjanje tudi mejnik v odnosu do arhitekturne dediščine pri nas". In tudi s preureditvijo Vodnikovega trga, ki je del tržnic, je Plečnik želel nadaljevati in varovati lokalno stavbno dediščino.

Gradnja terja raziskovanje starejših plasti
V Ljubljani se zdi, da vsak večji gradbeni ali prenovitveni postopek v središču mesta terja poglobljene arheološke raziskave. Tu ne gre vedno le za emonske ostaline, ampak tudi za ostanke srednjeveške gradbene kulture. Na območju ob grajskem griču je to aktualno vprašanje. Zdi se, da bi največji vpliv na obstoječe stanje imela gradnja nove parkirne hiše v grajskem griču, ki je pravzaprav v nasprotju s ciljem ’izgona’ osebnega motornega prometa iz središča Ljubljane.

Kot poudari avtorica, je treba upoštevati tudi sestavo terena, o čemer bo več s sogovorniki spregovorila ona. Teren je namreč marsikje nestabilen, lahko pride tudi do krušenja in posedanja obrežij Ljubljanice. Posegi na tej lokaciji so zato tvegani. In tu ne gre zgolj za Ljubljanico, temveč tudi za vodo, ki dere izpod grajskega griča.

Tu smo navrgli nekaj ključnih točk problematike razvoja ljubljanske tržnice. Ne gre zanemariti tudi navajenosti rednih obiskovalcev tržnice na njeno podobo. Vprašanja, ki se jih loteva Nataša Mihelič v sodelovanju z režiserjem Aleksandrom Šmucem, zadevajo smoter ohranjanja kulturne dediščine: ali gre za poživitev starih mestnih jeder (pogosto v imenu kapitala) ali gre za ohranjanje identitete mest, h kateri stara mestna jedra bistveno prispevajo.

Več o vsem tem pa – kot rečeno – v oddaji Nataše Mihelič in njenih številnih sogovornikov v četrtek, 11. januarja, ob 23.00.