Prvo oglašanje Radia Svobodni Maribor je bilo improvizirano v zasebnem stanovanju na Tyrševi ulici v Mariboru, nekaj napovedi je prebrala kar sestra Vilija Mešiča, nastopil pa je tudi del zbora in orkestra mariborskega gledališča. Že čez nekaj dni so se preselili v prostore na Koroški cesti 19 in tedaj se je mariborski ekipi pridružila Nada Tarman.

Življenjska zgodba Nade Tarman je povezana predvsem z glavnim mestom Ljubljano, v katero je, pravi, zaljubljena še danes, a hkrati je pomemben delček v mozaiku vzpostavljanja povojne družbe pustila v Mariboru. Povsem po naključju je pomagala pri zagonu delovanja Radia Maribor.

V zaporu italijanskega okupatorja

Rodila se je 2. aprila 1922 na Ohridu, kjer je oče služboval kot vojaški puškarski mojster. Pozneje so živeli v Šiški v Ljubljani in tako se je že na začetku okupacije vključila v odporniško gibanje. A italijanski okupator jo je zaprl. "V zapor sem prišla, ker sem organizirala mladince na Verovškovi, da so raznašali za 1. maj letake 'Živela Osvobodilna fronta!', a so jih nekaj prijeli ter pretepli. Eden je klonil in povedla imena, kdo je prinesel letake in da se zbirajo v Šiški pri Tarmanovih. Prišli so in aretirali celotno mojo družino – očeta, mamo, brata. Ponoči so nas pobrali s kamionom in nas odpeljali v zapore. Očeta so kmalu izpustili, čez čas tudi mamo, z bratom pa sva bila obsojena pred vojaškim sodiščem in dobila osem let zapora. Prek Benetk sva bila transportirana v različne zapore – brat v Firence, jaz pa v Fossombrone, kar je bil velik zapor v središču Italije. Več kot leto in pol sem bila v samici, ampak mi ni bilo dolgčas. Enkrat na dan smo dobili nekaj za jest, kakšno juho iz osla, včasih sem v njej našla tudi lase. A sem prestala. Iz zapora sem prišla konec leta 1944 s pomočjo Rdečega križa. V Ljubljani sem spet postala ilegalka, a je bilo nevarno in mi je ljubljanski komite naročil, naj odidem, ter me zadolžil za kurirsko pošto. Vzdrževala sem vez med ljubljanskim komitejem, glavnim štabom in centralnim komitejem v Beli krajini," se spominja.

Prepoznali so njen napovedovalski potencial

V Črnomlju so dekleta iz partizanskih vrst pozvali na avdicijo, ki jo je pripravil Radio Osvobodilne fronte (ROF). "Prišlo nas je med 20 in 30, skoraj vsa dekleta. Imeli so avdicijo in bila sem izbrana, da imam ustrezen glas za napovedovalko. Da me tam sicer ne potrebujejo, a ko pridem v Ljubljano, da naj se takoj javim na ljubljanskem radiu. Tako se je tudi zgodilo."

Nadin govor je bil odlično ocenjen najbrž tudi zato, ker je pred vojno v Ljubljani študirala solo petje, igrala klavir in sodelovala v Ženskem akademskem pevskem zboru, ki ga je ustanovil France Marolt.

Ko se je ob koncu vojne 9. maja 1945 oglasil Radio Ljubljana, je bila med prvimi sodelavci tudi Nada Tarman. "Napovedovalnica je bila majhna kot stranišče, oblečena v temno blago. Notri je bila majhna mizica in stol in bral si, kar so prinesli," opisuje. Ob tem pa doda, da sama ni govorila angleško in ne francosko, zgolj nemško, zato je imela težave pri prebiranju besedil, ki so vsebovala tuje izraze. "Očitali so mi tudi, da sem napačno naglasila pesnika Kajuha."

Napovedovalka v Ljubljani tako ni bila več, jo je pa direktor radia Ante Novak takoj za tem vzel s seboj na pot na Koroško. "Ko sva prišla na Koroško, je Novak šel v stavbo, kjer je bil radio, pa se je vrnil slabe volje in rekel, so že Angleži zasedli. A da greva midva naprej v Maribor."

Kako je zaživel Radio svobodni Maribor

Tam sta prišla do nekega stanovanja na Tyrševi ulici 14, kjer sta bila že "dva tehnika, to sta bila Vili Mešič in Renato Pavlič, ki sta urejala prostor, saj je bil to šele drugi ali tretji dan po tistem, ko so začeli oddajati." 11. maja 1945 ob 13. uri je namreč skupina zanesenjakov po navodilih novih mestnih oblasti sprva kar v stanovanju začela oddajati Radio svobodni Maribor.

"Ante Novak mi je naročil, naj ostanem tukaj in bom odgovorna za radio. Odvrnila sem, da se ne spoznam na te stvari, a je odvrnil, da se bom naučila, saj sem partizanka, da imam tam Vilija za pomoč in da se bomo zmenili. Kmalu je prišel tovariš, ki smo mu rekli Pec - šlo je za Josipa Šegulo - z ženo Vido. Bila sta mi v veliko pomoč," pripoveduje Nada Tarman.

Kakšen je bil program? "Zapolniti smo morali za dve uri programa. Prihajali so ljudje, na primer nekdo, ki je znal igrati violino in je vprašal, ali lahko pripravi koncert, pa pianist, godba, igralec Vladimir Skrbinšek, režiser Fran Žižek … Veliko je bilo govora o Mariboru. Kulturniki so bili zelo zainteresirani, da bi Radio Maribor zaživel."

Režiser Žižek je Nado Tarman povabil tudi k sodelovanju na povojni slovesnosti v Slovenskem narodnem gledališču Maribor. "Z veliko tremo in strahom sem tistega večera sedla na gledališki oder pred polno dvorano in brez napake odrecitirala pesem Karla Destovnika Kajuha Materi padlega partizana."

V Ljubljano na nove naloge

Po dveh mesecih je šla nazaj v Ljubljano, "saj so me poklicali z Radia Ljubljana, da se zahvaljujejo, ker sem pomagala pri vzpostavitvi radia v Mariboru in da naj se vrnem, da bom zdaj počela druge stvari. Za Radio Maribor je nato prevzel odgovornost inženir Dušan Vendramin."

Pri svojih 100 letih je tako Nada Tarman zadnja živa priča prvih dni oddajanja Radia svobodni Maribor, prvega radia na Štajerskem.