Da bi preverili domneve, se je skupina arheologov z repliko takšnega plovila odpravila na ambiciozno odpravo po morju – od Aten do Krete.

Egejsko morje in območje Kikladskih otokov slovi po nestanovitnem vremenu, močnem vetru severovzhodniku in silnih morskih tokovih med otoki, pa vendar arheološke najdbe kažejo na to, da bi lahko prednamci že v kameni dobi to območje obvladovali, po njem trgovali in navezovali stike prav z deblaki. Na območju Evrope poznamo danes več kot 4.500 deblakov, ki so bili v prazgodovini in antiki najbolj razširjena vrsta plovila, uporabljena na celinskih vodah, koliko so z njimi pluli tudi po odprtih morskih vodah, pa ni dosti znano.

Slovenski arheologi iz zavoda Skupina STIK, ki že več let izdeluje replike deblakov z orodji in po metodah, s kakršnimi so nekoč izdelovali ta plovila, so se pridružili kolegom iz Češke, Slovaške in Grčije v mednarodni odpravi Expedice Monoxylon III in se podali na skoraj tritedensko plovbo po Egejskem morju.

Prepluti želijo pot od pristanišča Lavrion na jugu Atike (južno od Aten) do Herakleiona na Kreti, kar pomeni več kot 400 kilometrov. Kot pove arheolog Rene Masaryk, član slovenskega dela arheološke odprave, znašajo dnevne etape oziroma razdalje med otoki od 9 do 35 kilometrov, največja razdalja pa je 100 kilometrov, in sicer med Santorinijem in Kreto oziroma Diovim otokom tik pred njo. "Ampak prav vse našteto predstavlja ta pravi izziv naše odprave, in sicer preizkusiti zmogljivosti preprostih plovil – deblakov v teh zahtevnih razmerah in njihovo uporabnost za plovbo na dolge razdalje med otoki in na odprtem morju."

Za plovilo so izbrali repliko 8000 let starega deblaka, ki so ga odkrili v jezeru Bracciano v Italiji. Kot pove zaporedna številka, je letošnja ekspedicija že tretja po vrsti – od druge Expedice Monoxylon II mineva 21 let, medtem ko so se na prvo podobno plovbo podali že leta 1995. Tedaj arheologi niso poznali nobene najdbe čolna iz zgodnje mlajše kamene dobe (iz časa pred 8000 leti), ki bi ga lahko uporabili kot predlogo za rekonstrukcijo "morskega" deblaka. Zaradi tega je bil čoln, zgrajen za prvo odpravo, čisto hipotetične oblike, pojasni Masaryk.

Med pripravo na drugo odpravo so dobili na razpolago objavo italijanskih arheologov o odkritju zelo dobro ohranjenega deblaka iz jezera Bracciano blizu Rima, ki so ga raziskali in dvignili iz jezerskega dna leta 1995. "Najditelji so ga interpretirali kot deblak, primeren tudi za morsko plovbo, in na podlagi nekaterih indicev so celo sklepali, da je bil opremljen z jamborom oziroma jadrom. Za nas je bila ta najdba pravi 'zlati gral', saj nam je ponudila dovolj izhodišč za rekonstrukcijo morebitnega zgodnjega plovila prvih poljedelcev in živinorejcev, ki so se v zgodnjem neolitiku širili prek Mediterana in naselili grške otoke."

Ker je imel original stranice debele le do 5, dno pa do 10 centimetrov, se leta 1998 pri gradnji čolna niso upali povsem slediti predlogi. Zaradi dolžine replike, ki je merila kar 9,3 metra, original pa skoraj 11 metrov, in širine več kot meter, so se namreč bali, da tako subtilno plovilo ne bo uspešno botrovalo morskim valom. Odločili so se, da izdelajo precej robustnejši deblak, ki je bil težek več kot 2,5 tone, prepojen z vodo pa celo 3 tone. "Izkušnje iz druge odprave smo s pridom izkoristili pri predelavi čolna za tretjo odpravo in zdaj lahko rečemo, da naša replika posnema vse glavne značilnosti najdbe. Ali je tak deblak resnično primeren za plovbo po Egejskem morju, ki slovi kot eno izmed najbolj nevarnih, bomo kmalu izvedeli."

Zanimivo je, dodaja Masaryk, da četudi je do zdaj uspelo arheologom odkriti in raziskati le nekaj primerkov tako zgodnjih deblakov, imamo eno tako najdbo iz Slovenije, in sicer deloma ohranjen deblak, odkrit leta 1989 v reki Muri pri Hotizi. Ta se uvršča med tri ali štiri najstarejše deblake v Evropi in na svetu.

Ekspedicijo so načrtovali ob 20-letnici prejšnje odprave, ampak so jo zaradi obsežnih priprav in iskanja sredstev sklenili uresničiti letos. Tako so pridobili čas tudi za predelavo čolna, ki so ga uporabili že pri drugi ekspediciji, predvsem pa za njegovo preverjanje po predelavi. Kot pove Masaryk, so na deblaku zakrpali razpoke, stanjšali stranice ter dno in s tem zmanjšali njegovo težo za eno tono. "Tako je postal bolj okreten in vodljiv, hkrati se je povečala njegova nosilnost. Posadka se je posvetila tudi fizičnim pripravam in nabiranju kondicije. Na več srečanjih na Češkem smo na jezerih pluli na dolge razdalje, da smo preverili plovne lastnosti predelanega plovila in hitrost plovbe v različnih vremenskih razmerah (od 5 do 6 km na uro)." Plovilo so opremili tudi z jamborom in jadrom ter preverjali tehnike jadranja s takim preprostim tipom plovila. Uporabnost jadra jih je precej presenetila; pred odpravo so komaj čakali, da ga preizkusijo na morju.

Kot največji izziv pričakujejo arheologi samo plovbo čez odprto morje iz Santorinija na Kreto. "Izpluli bomo zgodaj zjutraj, pluli cel dan in celo noč ter pristali naslednji dan proti večeru. Na srečo nas je več, tako da se bomo med veslanjem lahko menjavali." Izziv bo gotovo tudi sodelovanje članov odprave. "Ekspedicija Monoxylon je češka odprava z mednarodno udeležbo. Katamaran bo grški, vozil ga bo grško-češki kapetan, deblak je bil zgrajen na Češkem, vozili ga bomo Čehi, Slovenci, Slovaki in Grki. Nekateri med seboj komunicirajo v angleščini. Pravi babilon!" pravi Masaryk.

Odprava šteje 22 članov, ki se bodo med plovbo menjavali na eno in pol do tri ure, odvisno od dolžine dnevne plovbe. Logistična baza in del ekipe bo na katamaranu, ki bo spremljal plovbo deloma zaradi same varnosti članov odprave, deloma zaradi varnosti ladijskega prometa. Ker je čoln zelo nizek, bi ga mimoplujoče ladje lahko spregledale.

Kako bi lahko pluli po tem morju v kameni dobi, je v 20. stoletju preverjal že norveški raziskovalec Thor Heyerdahl, ki je organiziral več odmevnih arheoloških eksperimentalnih odprav z ladjami, narejenimi oziroma vezanimi iz trstja. Pri tem se je zgledoval po ikonografskih virih predvsem z območja severne Afrike oziroma južnih obal Sredozemskega morja. Najstarejše ohranjene upodobitve takšnih ladij stare 6000 let, nobene takšne ladje pa na območju Sredozemlja nikoli niso našli. "Heyerdahl je domneval, da je šlo za najzgodnejšo različico plovil, uporabno tudi za kolonizacijo grških otokov," pove Masaryk.

Kot dodaja, je vodja Ekspedicij Monoxylon Radomir Tichy, profesor z univerze v mestu Hradec Kralove na Češkem, pri oblikovanju svoje hipoteze o kolonizaciji grških otokov in širjenju prvih poljedelcev in živinorejcev prek Mediterana upošteval druge predpostavke. "Najstarejša doložena tradicija 'dolgih' ladij, najbrž deblakov, je z ikonografskimi viri dokumentirana v vzhodnem delu Mediterana v zgodnji bronasti dobi (iz časa pred 4000 leti). Paleobotanične raziskave kažejo na obstoj mogočnih gozdov s primernimi debli za gradnjo deblakov na tem območju še v mlajši kameni dobi. Prav tako imamo najdbe morebitnih orodij – kamnitih brušenih sekir. Manjkajo samo najdbe deblakov iz morja, imamo pa že omenjene najdbe iz notranjosti evropske celine. Če sestavimo vse skupaj, imamo dovolj indicev za oblikovanje drzne hipoteze, da so bila prva plovila lahko narejena iz enega kosa debla. Poznejša tradicija gradnje sestavljenih lesenih ladij ima lahko izvor prav v gradnji deblakov ter podvigih prvih pomorščakov, ki so s temi preprostimi plovili osvajali morske planjave."

Skupina STIK je v sklopu projekta Navis doslej izdelala štiri deblake – dva koliščarska in dva rimskodobna. "Do zdaj zgrajeni deblaki se, razen prvega, ki je bil narejen kot hipotetično rimskodobno ribiško plovilo, zgledujejo po konkretnih najdbah in so pravzaprav replike, narejene po starih šegah in z orodji, s kakršnimi so takšna plovila gradili že naši prednamci." Zaradi tega pristopa lahko tudi primerjajo postopke gradnje, uporabnost plovil in njihove posamezne značilnosti. "Vsekakor so bili naši predniki spretni rokodelci, ki so obvladali posamezne postopke in orodja, ki se jih mi šele ponovno učimo uporabljati. Bistvena razlika med rekonstruiranimi plovili je predvsem v tem, da so bili t. i. koliščarski deblaki manjši, namenjeni ali osebnemu prevozu ali ribištvu, medtem ko je bil rimskodobni deblak veliko tovorno plovilo, ki je lahko peljalo tono in pol tovora," razloži.

Na podlagi primerjave deblakov bi glede dveh tako raznolikih civilizacij najbrž lahko sklenili, da je bila rimska družba precej bolj diferencirana in so Rimljani, drugače od koliščarjev, gradili bolj raznolika plovila, glede na njihov namen.

Sorodna novica Deblak iz Ljubljanice kakšnih 200 let starejši od prvih ocen

Vendar je gradnja koliščarskih deblakov zahtevnejša, pravi. "Uporaba kamnitih orodij in tehnik izžiganja zahteva osvojitev veščin, ki niso značilne za današnjo družbo. In če smo že kdaj nekateri cepili drva z železno sekiro kot Rimljani, nobeden izmed nas ni imel opraviti s kamnitimi orodji."

Prav zaradi izkušenj, ki so jih v Skupini STIK pridobili v zadnjih letih, so jih povabili k soudeležbi pri Ekspediciji Monoxylon III. "Sodelovali smo pri predelavi ekspedicijskega deblaka ter pomagali pri izdelavi rekonstrukcije v principu preprostega sistema za jadranje. Ampak prednostna naloga nas, ki se pod okriljem projekta Navis udeležujemo odprave, je predvsem predstavljanje tega podviga in enkratne dediščine zgodnjih plovil najširši javnosti tako v Sloveniji kot širše. Kajti kulturna dediščina je le ena, skupna nam vsem," sklene.

Arheološka ekipa se je na odpravo podala prejšnji teden, v Heraklion na Kreti pa naj bi prispeli sredi junija.