/

Šest krat štiri metre velike tapiserije so nastale po zasnovah Jožeta Ciuhe (Slovenija), Jagode Buić (Hrvaška), Mladena Srbinovića (Srbija), Mersada Berberja (Bosna in Hercegovina), Milutina Kostića (Kosovo), Etelke Tobolka (Vojvodina) in Dimčeta Nikolova (Makedonija). Njihova dela so skupaj z arhitekturo Edvarda Ravnikarja dragocen del kulturne dediščine Cankarjevega doma (CD).

Izdelane večinoma v Sloveniji, restavrirane v Belgiji
Te velike stvaritve so po 40 letih potrebovale temeljito čiščenje in obnovo, za to zahtevno delo so v CD-ju angažirali belgijsko podjetje De Wit. Večino velikih tapiserij je izdelalo tedaj cenjeno in napredno slovensko podjetje Dekorativna, umetnici Jagoda Buić in Etelka Tobolka pa sta svoji tapiseriji ne le zasnovali, temveč tudi sami izdelali. Tobolka jo je izdelala v takrat zelo priznanem novosadskem Ateljeju za izdelavo tapiserij, poleg svoje je izdelala tudi tisto, ki jo je zasnoval Mersad Berber.

Negovanje različnosti v programski podobi
Umetnostni zgodovinar in likovni kritik Zoran Kržišnik, ki je bil ob ustanovitvi CD-ja predsednik komisije za njegovo likovno opremo, je dal tudi pobudo za opremljenost Velike sprejemne dvorane s tapiserijami. To je bila izvirna zamisel, ki je to institucijo zaznamovala kot kulturno središče, ki v svoji programski podobi neguje različnost, avtohtonost ter samoniklost kulturnih izročil posameznih narodov in narodnosti, so zapisali v CD-ju. "Dandanes pomeni eno pomembnejših vrednot Evropske unije prav multikulturnost, ki je bila s širokim javnim povabilom k izdelavi tapiserij v takratni domovini položena Cankarjevemu domu v zibelko, še preden je začel delovati," so še zapisali.

In še male tapiserije velikih umetnikov
Tudi v predvežju Gallusove dvorane in pri službenem vhodu CD-ja s Prešernove ceste so že vrsto let na ogled tapiserije manjšega formata (tri krat dva metra), ki jih podpisujejo priznani slovenski umetniki Lojze Spacal, Valentin Oman in Vladimir Makuc ter Janez Bernik.