Prvi del obnove stolnice v Monrealeju je stal 1,1 milijona evrov, glede na napoved pa bodo v drugem delu še glavno cerkveno ladjo, je poročal BBC.

Monrealsko stolnico so pod normansko vladavino v 12. stoletju postavili na hribu, s katerega se pogled odpira na Palermo, kulturno, gospodarsko in politično središče Sicilije. Objekt je bil sprva sicer predviden kot samostanska cerkev, a je bil nato s papeško bulo povišan na mesto metropolitanske stolnice. Ta je kot del arabsko-normanskega Palerma in stolnih cerkva v Cefaluju in Monrealu je od leta 2015 vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine.

Delo lokalnih in bizantinskih umetnikov
Gre za enega največjih ohranjenih primerov normanske arhitekture, sicer pa se njen arhitekturni slog označuje za normansko-arabsko-bizantinskega, ki je bil v tistem obdobju razširjen na Siciliji in je predstavljal simbiozo trojice kultur. Trdna zgradba kot celota je normanska, elementi arabskega sloga so prisotni v slepih lokih in vložkih na zunanjih stenah, zlati osnovni mozaiki na notranjih stenah pa so izdelani v bizantinskem slogu.

Mozaike so v obdobju med letoma 1179 in 1182 ustvarili lokalni umetniki in umetniki iz Bizanca. Gre za največje italijanske mozaike v bizantinskem slogu in druge največje v tem slogu na svetu za tistimi, ki krasijo notranjost Hagije Sofije v Carigradu.

Mozaiki stolnice v Monrealeju so bili sicer nazadnje delno obnovljeni leta 1978. Tokratne obnove mozaikov so se pred več kot letom dni najprej lotili z odstranitvijo debele plasti prahu, ki se je z leti nabral na njih. Obnovili so mozaične delčke, ki so izgubili emajl in zlate lističe ter so bili s prostim očesom obiskovalca videti kot črne lise. Restavratorji so prav tako znova pritrdili odstopajoče delčke.

Vzpostavitev novega sistema razsvetljave
Tokratna obnova je bila veliko obsežnejša kot tista v 70. letih minulega stoletja in je vključevala tudi zamenjavo stare razsvetljave. Prejšnji sistem je bil zelo star, je povedal Matteo Cundari iz podjetja Zumtobel, ki so mu zaupali namestitev novih luči. Svetloba je bila posledično slaba, stroški visoki, mozaiki pa niso bili vidni v vsej svoji lepoti.

Glavni izziv pri vzpostavitvi novega sistema razsvetljave je bilo vprašanje, kako zagotoviti, da bodo mozaiki poudarjeni, in ustvarili nekaj, kar bo ustrezalo potrebam katedrale. "Poleg tega smo želeli ustvariti sistem, ki ga bo mogoče čez deset ali 15 let zamenjati, ne da bi pri tem poškodovali katedralo," je še dodal Cundari za BBC.

"To je čista lepota"
Po besedah duhovnika Nicole Gaglia, ki že 17 let deluje v tej katedrali in je pozorno bdel nad obnovo, je bilo obnovitveno delo na mozaikih izziv in obenem velika odgovornost. "Ekipa se je dela lotila zelo previdno," je dejal. Po njegovih besedah so občasno nastopile tudi nepredvidene težave, zato so morali začasno prekiniti delo v iskanju rešitve. "Ko so na primer ugotovili, da je bil strop v preteklosti premazan s plastjo laka, ki je porumenel, so morali lak odlepiti – dobesedno kot lepljivo folijo," je po pisanju še povedal.

O trenutku, ko je po odstranitvi delovnih odrov uzrl obnovljene mozaike, je Gaglia za BBC dejal: "Ko jih vidiš, te prevzame strahospoštovanje in ne moreš si ničesar zares misliti. To je čista lepota. (...) Biti varuh takšne svetovne dediščine je odgovornost. Ta svet potrebuje lepoto, saj nas spominja na to, kaj je dobrega v človeštvu, na to, kaj pomeni biti moški in ženska."