Tako se gradnje predora, ki je bila med obleganjem Sarajeva za mesto edini stik z zunanjim svetom, spominja kustos muzeja Predor rešitve, posvečenega temu edinstvenemu poglavju iz časa vojne v BIH-u, Edis Kolar.

Predor so prvotno sicer zgradili, da bi v mesto lahko pritovorili orožje, ki so ga potrebovali za obrambo. Vendar je obleganje trajalo predolgo in predor so začeli uporabljati tudi za vse druge stvari, kot so hrana, zdravila, transport ranjencev in združevanje ločenih družin. Skozi predor je tako šlo po 3000 ljudi dnevno. "Govorim o predoru, ki je širok en meter in visok meter in 60 centimetrov. Ne vem, ali si lahko predstavljate, kako bi bilo, če bi se to dogajalo tu v Celju in bi bila tista vrata tu za vami edini vhod ali izhod za celotno mesto. Sarajevo je takrat imelo tristo tisoč prebivalcev in vsak, ki je želel ven ali noter, je moral skozi ta ena vrata," še pravi Kolar.

Konec novembra je v Muzeju zgodovine Celje v okviru projekta Predor rešitve Radia Slovenija potekal pogovor z gosti iz Spominskega centra Sarajevo. Pogovor je tekel o spominskem centru, njegovem razvoju in ključni vlogi pri graditvi kolektivnega spomina ter prenašanju znanja o vojni v Bosni in Hercegovini na mlajše generacije, pa tudi o tem, kako se je med vojno začela gradnja predora rešitve, ki je danes kot muzejski kompleks eden od osrednjih delov Spominskega centra Sarajevo.

Gosti, nekateri so med vojno tudi sami večkrat šli skozi ta predor, so nam zaupali svoje osebne spomine na vojni čas in pojasnili, kaj je predor pravzaprav pomenil za oblegano Sarajevo in njegove prebivalce.

Več o vsem tem pa z gosti. Pogovarjali smo se z: dr. Ahmedom Kulanićem, direktorjem Spominskega centra Sarajevo, Belmo Ćuzović, kustosinjo v muzejskem kompleksu Predora rešitve, ter Edisom Kolarjem in Midhatom Karićem, prav tako kustosoma v tem muzeju.

Vabljeni k branju in poslušanju.

Dr. Ahmed Kulanić, nam lahko poveste, kako je bil Spominski center Sarajevo zasnovan in s čim vse se v centru ukvarjate?

Ahmed Kulanić: Spominski center Sarajevo je bil ustanovljen leta 1997 kot Sklad za graditev in postavitev nagrobnikov padlim pripadnikom vojske in specialnih brigad Republike Bosne in Hercegovine. Pozneje pa se je razvil v ustanovo, ki resnično neguje kulturo spomina in si prizadeva za njeno čim boljšo promocijo, še posebej, ko gre za obleganje samega Sarajeva, pa tudi vseh drugih delov Bosne in Hercegovine. Spominski center Sarajevo je poleg organizacije različnih komemoracij, zaznamovanja pomembnih datumov in osebnosti s sklepom skupščine in vlade ter Kantona Sarajevo v upravljanje dobil tudi spominski kompleks predora D-B, tako imenovanega Predora rešitve. Leta 2018 je doživel eno svojih prvih transformacij, ko se je preobrazil v javno ustanovo Spominski sklad Kantona Sarajevo, leta 2023 pa je bilo njegovo ime spremenjeno v Spominski center Sarajevo. Največja sprememba se je zgodila, ko je Spominski center Sarajevo muzejski dejavnosti dodal še znanstvenoraziskovalno dejavnost, knjižnico in arhivsko dejavnost, kar je osnova za razvoj naše ustanove v prihodnosti. Le tako se lahko namreč naprej prenaša na dejstvih utemeljeno znanje o tem, kaj je Sarajevo doživelo med 1425 dnevi obleganja, in o tem, kar se je med vojno dogajalo v Bosni in Hercegovini. V tem smislu si poleg muzeja predora rešitve ​​v okviru Oddelka za muzejsko dejavnost prizadevamo za vzpostavitev muzeja žrtev Bosne in Hercegovine, ki naj bi stal na mestu nekdanjega taborišča na območju občine Vogošća čisto blizu Sarajeva. Tam želimo predstaviti to, kar so naši ljudje doživeli v 90. letih, predvsem v taboriščih v Bosni in Hercegovini, ob njem pa načrtujemo tudi raziskovalni center in arhivski center.

Vaša ustanova ima tudi pomembno izobraževalno vlogo. Nam lahko poveste kaj več o teh dejavnostih?

Ahmed Kulanić: Poleg že omenjenega vzpostavljamo številne druge dejavnosti in dodatne oddelke centra. Na začetku letošnjega šolskega leta, na ta projekt sem zelo ponosen, se je začel vzpostavljati izobraževalni center, kjer bodo učenci kot del uradnega učnega načrta petindvajset let po koncu vojne v Bosni in Hercegovini prvič spoznali, kaj se je pri nas dogajalo med vojno. Projekt je sestavni del izobraževalnega programa v Kantonu Sarajevo, kjer vsi učenci petih razredov v okviru pouka obiščejo izobraževalni center, imajo učno uro zgodovine in nato obiščejo predor rešitve kot avtentično lokacijo. To se mi zdi še posebej pomembno za prihodnje generacije, ki jih želimo vzgajati tako, da ne sovražijo, da pa se zavedajo vsega, kar smo preživeli. Na ta način lahko zgradimo spravo in razumevanje, pa tudi kulturno zavest vseh prihodnjih generacij, na osnovi katere lahko ustvarimo državo Bosno in Hercegovino, takšno, kot si jo v resnici predstavljamo: sodobno, evropsko, kjer bodo vsi enaki pred zakonom in pred institucijami. Eden najpomembnejših ciljev naše ustanove in zagotovo eden najtežjih projektov, ki so pred nami, je tudi vzpostavitev muzeja obleganja in obrambe Sarajeva. Ta projekt se je začel že leta 2006, vendar priprave še niso veliko napredovale. Ko bo ta muzej vzpostavljen, bomo z njim končno zaokrožili zgodbo o Sarajevu. Tako turistom kot vsem drugim obiskovalcem bomo lahko povedali pravo resnico o tem, kaj smo v tistem obdobju doživeli.

Edis Kolar, del Spominskega centra Sarajevo, kjer ste danes kustos, je tudi med vojno zgrajen predor rešitve. Vaša družinska hiša je bila za predor ključna. Vemo, da je bil zgrajen z namenom vzpostavitve varne poti v Sarajevo in iz njega. Pred tem so ljudje morali, če so želeli v mesto ali iz njega, preteči sarajevsko letališko pisto, medtem ko so nanje streljali, pri čemer je veliko ljudi umrlo. Nam lahko poveste, kako se spominjate tistega obdobja? Kdaj je bil predor zgrajen in zakaj prav na tem mestu?

Edis Kolar: Predor je bil zgrajen leta 1993, lokacija pa je bila izbrana zato, ker je bila hiša moje družine zadnja v naselju. Frontna linija je bila zelo blizu, zato so morali poiskati lokacijo, ki bi bila od nje kar najbolj oddaljena, hkrati pa je bila od nje tudi najkrajša razdalja do hiše Sloboda na Dobrinji, kjer naj bi bil izhod iz predora. Drugi razlog je bil, da je imela naša hiša veliko klet, kar je bilo zaradi granatiranja takrat zelo pomembno. Tega obdobja se dobro spominjam. Kot sedemnajstletnik sem bil pripadnik bosanske vojske in leta 1993, ko so se odločili za kopanje predora pri naši hiši, ko so pravzaprav mojega očeta prišli prosit, da jim preda hišo in zemljišče, sem bil tam. Takrat temu seveda niso rekli predor, saj je vse potekalo v tajnosti, vendar smo doma domnevali, kaj želijo. Oče jim je dal vse, kar smo v tistem trenutku imeli. Naš dom je bil že uničen in takrat tam nismo več živeli. Dejanska graditev predora na naši strani se je začela leta 1993, pred tem pa so predor že začeli kopati na drugi strani. To je bil projekt, ki je bil takrat veliko presenečenje za vse. Ljudje niso vedeli, da se z obeh strani koplje, in nismo si mogli predstavljali, kako so se ti, ki so ga kopali, na sredini srečali skoraj brez vsake komunikacije. Toda uspelo je, tako kot je uspelo preživeti Sarajevu in njegovim prebivalcem. Takrat nihče ni verjel, da bomo preživeli začetek vojne, kaj šele celotno obleganje. Toda nekatere stvari so se obrnile drugače, kot so to načrtovale nekdanja jugoslovanska ljudska armada in srbske vojaške enote.

Kako dolgo je trajalo kopanje predora? Glede na okoliščine si predstavljam, da so se morali ob gradnji spopadati z mnogimi težavami.

Edis Kolar: Gradnja je skupaj trajala samo štiri mesece in štiri dni. To je uradna številka, čeprav je kopanje potekalo v daljšem časovnem obdobju z določenimi prekinitvami, prav zaradi težav, ki ste jih omenili. Danes jim lahko rečemo težave, takrat pa to niso bile. To so bile nemogoče stvari, toda takrat temu nismo rekli težava, saj preprosto nič ni smelo predstavljati težav. Nekatere stvari smo morali narediti, ne glede na to, kako zapletene so bile. Za vsako ceno, tudi za ceno življenja. Takrat sem bil pripadnik enote, ki je bila na prvi bojni črti, kjer sta se neposredno branila predor in naše naselje. Bili smo kakšnih 500 metrov od vhoda v predor in nihče od nas ni pomislil, da bi v primeru napada ta črta padla. Gradnje predora namreč ni bilo mogoče ohraniti povsem v tajnosti, sovražnikova vojska je bila seznanjena z začetkom kopanja. Izvedli so intenzivne napade na to naselje, da bi nam preprečili, da bi predor dokončali. Pri obrambi tega predora je veliko ljudi izgubilo življenje, toda uspelo nam jih je zadržati. Sami smo jim povzročili do desetkrat večje izgube. Torej težava za nas enostavno ni bila težava. S tem smo se preprosto morali spoprijeti.

Čemu vse je bil predor namenjen? Kaj se je skozenj nosilo in kdo vse ga je uporabljal?

Edis Kolar: Predor ni bil predviden za dolgotrajno uporabo niti za to, da bi skozenj povprečno šlo po tri tisoč ljudi dnevno. Šlo je za objekt, ki je bil v prvi vrsti zasnovan za to, da se je v Sarajevo prineslo orožje. Obleganje Sarajeva je pomenilo, da smo morali ves čas ustavljati sovražnika. Da bi se lahko še naprej branili, smo seveda potrebovali orožje. Lahko si pogumen in nor, a če nimaš orožja, to v našem primeru ne bi bilo mogoče. Braniti smo morali svoje družine. Predor nam je omogočil, da smo dobili potrebno orožje, in to je bila glavna ideja za graditev in obstoj predora, vendar pa nihče ni pričakoval, da bo ta agresija trajala kar štiri leta. Ko sem kot otrok poslušal zgodbe dedka, ki je bil partizan, in ko mi je rekel, da je vojna trajala štiri leta, se mi je to zdelo neverjetno dolgo, po petdesetih letih pa je tudi mene doletelo isto. Agresija je trajala predolgo in predor smo morali začeti uporabljati tudi za vse druge stvari. Za transport tiste hrane, ki nam ni bila dostavljena kot humanitarna pomoč, za transport zdravil, za transport ranjencev, za reševanje civilistov iz mesta, za združevanje ločenih družin. Tako smo prišli do številke, da je v povprečju skozi predor šlo po tri tisoč ljudi dnevno. Govorim o predoru, ki je širok en meter in visok meter in 60 centimetrov. Ne vem, ali si lahko predstavljate, kako bi bilo, če bi se to dogajalo tu v Celju in bi bila tista vrata tu za vami edini vhod ali izhod za celotno mesto. Sarajevo je takrat imelo tristo tisoč prebivalcev in vsak, ki je želel ven ali noter, je moral skozi ta ena vrata. Gre za situacijo, ki ni bila zabeležena nikjer drugje na svetu. Na svetu je veliko predorov, a na žalost je Sarajevo preživelo najdaljše obleganje v moderni zgodovini in skozi ta predor je v teh dveh letih šlo okoli dva milijona ljudi. Uporabljal se je za vse, kar je lahko šlo skozi ta en meter širine in meter in šestdeset povprečne višine.

Edis Kolar, leta 1996 ste skupaj z družino začeli brez vsake podpore ali sredstev pripravljati hišo in del predora ​​za muzej. Zakaj je bilo to za vas pomembno in od kod sploh ta zamisel?

Edis Kolar: Ideja o ustanovitvi muzeja je vzniknila leta 1994 in z njo je povezana anekdota. Takrat sem bil pripadnik vojaške policije, ki je varovala predor in nadzorovala pretok ljudi. Sedeli smo pri prijavni točki in se pogovarjali o vojni. Kolega mi je rekel: "Ko bo tega konec, bo tu muzej." In tako se je zgodilo. Leta 1996 sem šel iz vojske, prav tako moj oče, in vrnila sva se v hišo, kjer sta skoraj vso vojno v eni sami sobi živela moja babica in dedek. Nismo imeli drugega doma, kjer bi naprej živeli svoje življenje. Takrat smo preprosto pobrali stvari, ki jih je vojska pustila za seboj, in jih pospravili v klet. S tem je v resnici nastal muzej. V klet smo dali lopato, kramp, samokolnico, čelado ... in nastala je razstava. Takrat še nisem imel izkušenj z muzeologijo ali čim podobnim, niti službe nisem imel. To postavitev v kleti smo naredili leta 1996. Takrat je prišel tudi eden od naših prvih obiskovalcev, ameriški poveljnik Natovih sil iz bližine, ki je poveljeval kakšnih šestdeset tisoč vojakom. Ogledal si je predor in se fotografiral z mojo babico. Takrat sem dobil različne ideje, čeprav nisem imel sredstev za to, toda vedno sem znal iz nič nekaj narediti. Takrat sem brez vseh finančnih sredstev počel vse tisto, kar v tem muzeju zdaj počnemo skupaj z mojimi kolegi. Danes nas je kakšnih dvajset in delo dobro opravljamo. Muzej je bil uspešen takrat in danes. Leta 2012 je muzej po dogovoru z mojo družino v upravljanje prevzel Spominski sklad. Nikoli se nam namreč ni zdelo prav, da bi ena sama družina skrbela za tako pomemben zgodovinski prostor. Pravzaprav niti leta 1996 ne bi smelo biti tako, da smo ga morali vzdrževali sami. Toda Bosna in Hercegovina je takšna, da te nič ne more presenetiti, zato smo muzej približno šestnajst let vodili sami s podporo raznih tujih veleposlaništev, ministrov in drugih posameznikov ter ga ohranili do leta 2012, ko je muzej prevzel sklad in nadaljeval to, kar smo začeli. Zdaj je to projekt, ki se bo še razvijal, saj je predor enostavno edini takšne vrste na svetu, tako kot je bilo samo obleganje. Ta zgodba se lahko samo še širi in tudi sam kompleks bi bilo mogoče povečati, saj je zdaj zelo majhen.

Midhat Karić, tudi vi ste danes kustos v muzeju Predora rešitve, obenem pa ste morali med vojno večkrat skozenj, celo ko ste bili ranjeni. Kako se spominjate tistega časa?

Midhat Karić: Z Ljubljano imam osebno povezavo zaradi mamine bolezni leta 1986 – imela je raka dojke in se je takrat zdravila v Ljubljani, zato bi rad izkoristil to priložnost in se vam zahvalil, da ste takrat poskrbeli zanjo. Sam sem skozi predor šel več kot enkrat. Ukvarjal sem se s košarko, igral sem za klub Čarli, ki nosi ime po bosanskem vojnem heroju, ki je padel leta 1993. Večkrat smo šli skozi predor, saj se je v Sarajevu igrala bosanska košarkarska liga. Poleg vseh stvari, ki so se nam dogajale med vojno, smo morali tudi živeti. Živeti pomeni, da se še naprej ukvarjaš z drugimi stvarmi, kot je denimo šport. Imeli smo tudi koncerte, različne predstave po kleteh in podobno. Vojna je trajala štiri leta in v njej nam je uspelo tudi živeti. Ko smo hodili skozi predor, je bilo včasih v njem po pol metra vode, ki je črpalke niso mogle izčrpati. Težko je bilo. Vsakič smo s seboj prinesli tudi hrano za pomoč družinam v mestu. Sam sem namreč živel na tako imenovanem svobodnem bosanskem območju, svobodnem območju v navednicah, saj smo bili tudi mi v vojni, vendar smo lahko odšli, pobegnili v Evropo, če smo želeli. Sam bi lahko pobegnil, vendar smo Bosanci trdoglavi in pri sedemnajstih letih sem se vključil v vojsko. Nismo se želeli umakniti, ker je to naša država in želeli smo se boriti zanjo.

Med vsemi prehajanji predora sem imel tudi to nesrečo, da mi je leta 1994 v Sarajevu v bolnišnici umrla mati. Pred tem smo jo prek letališke pristajalne steze prenesli v obkoljeno Sarajevo. Pokopati sem jo želel v domačem okolju, zato sem jo s prijatelji z nosili prenesel skozi predor. Spomnim se, kako sem nosil telo svoje matere skozi predor in kamiona, ki me je čakal. To so situacije, od katerih se ne spominjate veliko. Sam se spominjam predora in tega, da sem naslednje jutro imel pouk na gimnaziji. V tistem trenutku je vse drugo obstalo.

Kot sem že omenil, sem bil pozneje pripadnik elitnih enot vojske Bosne in Hercegovine in kot vojak obšel različna bojišča. Na koncu sem bil leta 1995, tik pred podpisom daytonskega sporazuma, težko ranjen. Pogajanja so se začela opolnoči, jaz pa sem bil ranjen v akciji okoli četrte, pete ure popoldne. Takrat je vojska prav zaradi pogajanj šla v napade, da bi osvobodila čim več bosanskega ozemlja. Vsi so namreč govorili, da se bo vojna končala. To je bila zadnja akcija, v katero smo šli. Takrat je granata ubila dva moja prijatelja. Eden od njiju je bil star osemnajst let, ime mu je bilo Ramiz. Drugi je bil komandir naše čete. Ranjen je bil še moj prijatelj. Kakšnih šest ur so me nosili od Treskavice, Bjelašnice in vse do Igmana, potem pa so me prenesli skozi predor. Težko sem bil ranjen in še danes imam v roki dvajset vijakov in ploščic, ki so tam že trideset let. Verjetno bi mi to roko v kateri koli vojaški bolnišnici dali odrezati, zato so me želeli skozi predor prepeljati v oblegano Sarajevo, kjer so bili najboljši zdravniki, kar smo jih imeli v tistem času. Med njimi zdravnika Kapetanović, ki mi je operiral nogo, in Lakić, ki mi je operiral roko. Skozi predor so me prepeljali na vozičku, ki ga je potiskal manjši moški. Mislil sem, da me, velikega, kot sem, ne bo mogel prepeljati na drugo stran, a mu je uspelo. Na koncu sem bil operiran, vojna se je končala in iz Sarajeva sem se prek letališke steze vrnil domov, živel naprej, dokončal fakulteto, nazadnje pa me je življenje spet pripeljalo do Predora rešitve, s katerim sem imel med vojno toliko izkušenj. Zdaj tam delam in pripovedujem te svoje zgodbe otrokom in drugim obiskovalcem, ki obiščejo naš muzej.

Belma Ćuzović, kako se vi spominjate vojne in predora? Prebrala sem, da je vaš oče večkrat šel skozenj.

Belma Ćuzović: Sama sprva sploh nisem vedela, da imam spomine na predor. Med vojno nikoli nisem šla skozi. Ko se je začela vojna v Bosni in Hercegovini, sem bila stara sedem let, toda oče je pogosto hodil na fronto branit Bosno in Hercegovino v druge dele države in tako je hodil skozi predor in o njem govoril. Po mesec ali dva ga ni bilo, ko pa se je vrnil, mi je vedno kaj prinesel. Malenkosti, ki mi jih je prinašal s t. i. svobodnega ozemlja, so mi v življenju v obleganem Sarajevu, kjer nisi imel niti čokolade, svežega sadja in podobno, res veliko pomenile. Nekoč mi je prinesel dezodorant in to je bila moja prva ženska stvar, ki sem jo imela. Vem, da sem tisti dezodorant hranila vsaj pet ali celo več let po vojni. Vedno je stal v sobi in me spominjal na tisti čas. Z izjemo tega sem potlačila spomine na življenje v obleganem Sarajevu. Mislila sem, da se ničesar ne spomnim. Tudi moj oče nerad govori o tem, tako da nismo živeli s temi spomini. Pozneje sem se zaposlila kot kustosinja v spominskem kompleksu Predora rešitve, in ko sem začela voditi oglede ter se pogovarjati z obiskovalci, so spomini ponovno prišli na dan. Začela sem se spominjati, kaj smo jedli, kaj je pripravljala mama, kako smo praznovali rojstne dneve, vse te male podrobnosti. Začela sem se spominjati očetovih zgodb o predoru in tega, da je prihajal z mokrimi škornji, ker je bila v predoru vedno voda, pa tudi, kako nam je poskušal prinesti nekaj hrane, ki je nismo imeli. Ob pogovorih z obiskovalci sem pravzaprav obudila spomine na predor, kar je zame res posebna izkušnja.

Belma Ćuzović, rekli ste, da vam je prav delo vodenja po muzejskem kompleksu Predora rešitve vrnilo nekatere spomine. Kako je pravzaprav tujim ljudem kar naprej pojasnjevati nekaj, kar ste tudi sami doživeli?

Belma Ćuzović: Včasih, ko na vodenju govorim, se mi zdi, kot da predavam nekakšno lekcijo, vnaprej naučeno besedilo. Občutek imam, kot da pripovedujem zgodbo nekoga drugega, kot da pripovedujem o bitki, ki se je zgodila daleč nazaj, v prvi svetovni vojni. Predstavim dejstva in se pogovarjam, in to je to. Včasih pa se zgodi, da skozi pogovor, odvisno seveda tudi od obiskovalcev in od energije, ki jo začutiš od njih, enostavno stvari začnem znova doživljati. Včasih se zjočem. To se mi zgodi tudi, ko poslušam svoje kolege ali pa enostavno nekaj začutim in se vrnem v tisti čas, saj je zelo posebno govoriti o zgodovinskih dogodkih, v katerih si bil tudi sam udeležen.

Midhat Karić, se je tudi vam zgodilo, da vam vodenja povrnejo kakšen spomin? Izveste od obiskovalcev tudi njihove zgodbe iz časa vojne?

Midhat Karić: Večkrat nam med pogovorom zastavljajo vprašanja, ki nas vrnejo v tisti čas. Pogosto se pogovarjamo tudi z otroki. Prav zdaj izvajamo projekt, v katerem želimo otrokom posredovati nekaj drugačnega, saj o Predoru rešitve, obleganju Sarajeva in vojni v Bosni in Hercegovini ne želimo vedno govoriti iz perspektive žrtev. Govoriti želimo o junaštvu prebivalcev Bosne in Sarajeva iz tistega časa. Jim denimo pokazati, da so bili vsi, tista mama, ki je pripravljala hrano v Sarajevu, otroci, ki so hodili v šolo, vojaki, prav vsi, del obrambe Sarajeva. Nekoč se mi je zgodilo, da sem otrokom na vodenju pripovedoval o tem, kaj smo v Sarajevu med obleganjem jedli. Na vodenje je prišla tudi babica s svojimi vnuki. Pripovedoval sem jim, da smo brez drv in vsega kuhali hrano na enem štedilniku, včasih za dvajset, trideset ali celo štirideset ljudi, nakar mi babica reče: "Kaj pa ti veš o tem?" No, o kuhanju sam ne vem veliko, bil sem vojak. "Kaj mi boš rekel na to: za eno pito, ki sem jo spekla v svoji pečici, sem morala v njej sežgati štirideset knjig." Gospa ni imela drugega, zato je morala sežgati knjige. Veliko je takšnih zgodb, ki nam jih povedo ljudje. 300 tisoč ljudi, ki danes živijo v Sarajevu, se spominja takšnih zgodb. Pred nekaj dnevi sem gledal oddajo Mesto vrnitve, v kateri je govoril človek, ki je odšel v Ameriko, zdaj pa se je vrnil v Sarajevo. Pripovedoval je o svojem odhodu iz Sarajeva – odšel je prek letališke pristajalne steze, tiste, ki je bila tako nevarna, da nas je primorala, da smo našli drugo rešitev in izkopali predor. Oddaja je govorila o čisto drugih stvareh, vendar je ta človek v nekem trenutku omenil, da je tisto noč, 10. aprila leta 1993, ko je moral preteči pristajalno stezo, da bi lahko zapustil Sarajevo, umrlo šest ljudi, štirinajst pa jih je bilo ranjenih. Od ranjenih so pozneje umrli še štirje. Torej je v eni noči v poskusu prebega prek pristajalne steze umrlo deset naših someščanov, in to je samo postranska informacija v tej oddaji. Vsi, ki smo bili v Sarajevu, imamo podobne zgodbe. Vsi smo doživeli kaj podobnega, vendar so nekateri to tudi potlačili ali pa ne želijo govoriti o tem. Mi imamo priložnost, da o tem govorimo. Kot Bosanci in Hercegovci imamo s spominskim centrom prvič v zgodovini priložnost, da za nas o tem ne govorijo drugi, temveč mi sami, tako, kot je bilo in kot smo to doživeli.

Edis Kolar, kako se vi lotevate vodenj? Kaj je tisto, kar želite ljudem o tistem obdobju povedati?

Edis Kolar: Sam imam največ izkušenj, ko gre za pogovore z ljudmi. Mislim, da sem bil vodnik za pol vaše Slovenije. Predor rešitve je tako kot cela Bosna in Hercegovina zelo priljubljena destinacija Slovencev. To delo opravljam že osemindvajset let in moral sem najti način, kako ga opravljati, ne da bi vplival na moje psihično ali drugo zdravje. Predor je kraj, kjer slišite različne zgodbe, od najsrečnejših pa do najbolj žalostnih. Z lepimi zgodbami sem si pomagal, preprosto zato, da se mi ne bi zmešalo, saj so se v samem predoru zgodile tudi poroke in rojstva otrok, kar je v vojni veliko veselje. Veliko ljudi pa je tudi umrlo in vse te zgodbe so del mojih vodenj. Uspešno opravljam to delo, tako glede svojega zdravja kot glede samega predora. V sivino in črnino vojne pogosto vpeljem tudi šaljive zgodbe, saj je to ljudem zanimivo. Pogosto pa se obiskovalci, tudi tujci, zjočejo. To se mi je nedavno zgodilo s srednješolci iz gimnazije v Zagrebu. V Sarajevo so prišli na izlet in sprva niso bili prav posebej zainteresirani, pa vendar so odšli v solzah, pa čeprav je edina povezava, ki jo imajo z vsem tem, to, da tudi oni prihajajo iz prostora nekdanje Jugoslavije.

Na vodenjih imate pogosto skupine otrok. Kakšen pristop, Edis, uporabite z njimi?

Edis Kolar: Zgodbe pripovedujem iz glave. Povem tisto, kar se je meni dogajalo. Malo prej je Belma omenila, kako se včasih zdi, kot da ne govoriš o sebi. Večkrat se mi zdi, kot da ne govorim niti o drugi svetovni vojni, temveč o prvi svetovni vojni. Včasih se vprašam, ali sem vse to res preživel. Tudi zame je zelo pomembno, da otrokom povem kaj drugačnega od tistega, o čemer sem govoril malo prej, od tistega najbolj temnega dela. Za svoje otroke vem, da si veliko bolje zapomnijo anekdote, ki jim jih povem, obenem pa si zapomnijo tudi tisti drugi del, ki se ga učijo v šoli. Morda ne gre za povsem pedagoški pristop k zgodovini, a pomembno je, da je uspešen.

Belma Ćuzović, na spletni strani Spominskega centra sem prebrala, da z otroki izvajate tudi različne delavnice in podobne aktivnosti. Nam lahko poveste kaj več o tem?

Belma Ćuzović: Ob delu z otroki smo ugotovili, da so poleg uradne zgodovine, ki jim jo predstavimo prek dokumentarnega filma, zanje najpomembnejša čustva. Seveda jim damo izobraževalne brošure in zemljevide obleganega Sarajeva in tam najdejo vse informacije, obenem pa je danes na spletu dostopno vse, vse lahko hitro poiščejo ... Tu je tudi hitrost njihovega življenja, način razmišljanja. Prek izkušenj z vsemi starostnimi skupinami smo ugotovili, da so naše osebne zgodbe, ki jih seveda prilagajamo različnim starostnim obdobjem – na drugačen način se denimo pogovarjamo z dijaki kot z nižjimi razredi osnovnih šol – najučinkovitejše. To so naši načini, kako pravzaprav vanje vtisnemo spomine. Posredujemo jim čustva, saj menimo, da si jih najbolj zapomnijo in da bodo čustva prebudila njihovo radovednost. Morda se bodo o tem pogovorili s starši. Vedno jih spodbujamo, da poiščejo ljudi, starše ali druge v svoji okolici, ki imajo izkušnje s prehodom skozi predor. Izvedla sem tudi nekaj izobraževalnih delavnic s srednješolci, kjer je bila njihova naloga najti nekoga v svoji okolici in na svoj način zapisati njegove izkušnje. Torej ne le, da jih posnamejo, temveč da o tem napišejo tudi esej na podlagi slišanih zgodb. Mislim, da je takšen pristop veliko boljši kot pouk zgodovine, ki ga imajo v šoli.

Ahmed Kulanić, kako kot direktor Spominskega centra Sarajevo gledate na njegovo vlogo pri izobraževanju in pri graditvi kolektivnega spomina?

Ahmed Kulanić: Vsak človek, vsak Sarajevčan, ki je preživel 1425-dnevno obleganje, ima svoje spomine. Da bi ustvarili kolektivno zgodovino, da bi končno dobili celovito sliko o vsem, kar se je dogajalo, menim, da je treba popisati vse zgodbe. Ustna zgodovina je eden najpomembnejših projektov za ljudi in za države. Še posebej v današnjem času, s sodobnimi tehnologijami, saj lahko prav s tem prihodnjim generacijam posredujemo znanje, izkušnje in spomine na to, kar smo preživeli. Poleg zgodovinskih dejstev in dokumentov, ki vse to potrjujejo, obstajajo številne anekdote, številne zgodbe, ki ne bodo nikoli zapisane v učbenikih, ker so naključne, so nekaj, kar se je zgodilo, kar morda za zgodovinarje ni bilo vredno, da bi vpisali v uradno zgodovino ali učni načrt. Toda za ustanove, kakršna je sarajevski spominski center, je pričevanje vsakega posameznika zelo pomembno. Zato je pomembno, da v njih zapišemo čim več zgodb ljudi, ki so šli skozi predor, ki so preživeli obleganje, ki so branili in ubranili neodvisnost Bosne in Hercegovine, da bodo prihodnje generacije imele možnost tako na podlagi dokumentov kot na podlagi teh pričevanj kritično razmišljati in priti do novih spoznanj in novih raziskav. Mislim, da je to bistveno. Moja kolega iz spominskega centra sta bila pripadnika vojske, ki je branila Bosno in Hercegovino. Mi mlajši, ki smo bili stari kakšnih šest ali sedem let, ko se je začela vojna v Bosni in Hercegovini, se tega ne spomnimo. Zdaj so tu že cele generacije tistih, ki so odraščali pozneje, v obdobju zadnjih tridesetih let, torej gre za trideset generacij, ki na to sploh nimajo spominov. Ponuditi jim moramo dejstva. Ponuditi pa moramo tudi zgodbe, s katerimi se lahko identificirajo in jih prenesejo na prihodnje generacije. Menim, da je tovrstna inovativnost, ki jo lahko vidimo tudi tukaj pri vas, v Muzeju novejše zgodovine Celje, inovativen pristop k izobraževanju in prenosu znanja glede muzejev nekaj, s čimer se moramo približati današnjim mlajšim generacijam in jih navdušiti za vsebine, ki so danes zanje morda nezanimive. Muzeji doživljajo preobrazbe. Spreminja se izobraževanje, zlasti s sodobnimi tehnologijami, in to je tisto, kar moramo uporabiti.
Teža Predora rešitve kot lokacije je v tem, da je to danes edini avtentični prostor v Sarajevu, še danes ohranjen iz časa 1425 dni obleganja mesta. V Sarajevu smo obnovili fasade, obnovili smo veliko porušenih stavb in ulic. Tistega, kar vidite na fotografijah iz obleganega Sarajeva, danes ni več. Zdaj so narejene nove fasade in večinoma je vse prenovljeno. Predor pa je mesto spomina, ki ga je treba preučevati, in znanje o njem prenašati naprej. Zato so vsa ta pričevanja ljudi, ki so to doživeli, zelo pomembna. Da ostanejo za poznejše rodove.