Imel je srečo, da je dočakal nekaj več kot 70 let. Pri petinštiridesetih se je namreč Denis Diderot, ki je sicer tedaj že sodeloval pri Enciklopediji, s katero ga največkrat povezujejo, zavedel, da je bolj notoričen kot znan, da nima vstopa v akademski svet in da ni napisal še nič prelomnega. Tedaj je sklenil reformirati francosko gledališče, ga očistiti klasicizma in njegove tragedije ter na oder zanesti meščansko dramo o resničnem življenju. Tudi pri tem ni bil uspešen. Sloves misleca si je dokončno utrdil šele posthumno, ko je izšlo njegovo delo Fatalist Jacques in njegov gospodar, katerega v spremni besedi Katarina Marinčič tudi imenuje Diderotova filozofska in moralna oporoka.

V tem ironičnem delu, ki na neki način v opoziciji omejenega gospodarja in bistroumnega Jacquesa tudi podčrta razsvetljensko-romantični koncept plemenitega divjaka, prvič izpostavljen v heroični drami Zavzetje Granade Johna Drydena, Diderot v besedah gospodarja tudi opredeli pojem filozofa: „Filozofi pa so rod, ki pri velikaših ni priljubljen, saj nima navade poklekati; in tudi sodniki ga ne marajo, saj morajo že po službeni dolžnosti braniti predsodke, ki jih filozofi preganjajo; in duhovniki prav tako ne, saj boste filozofa le redko našli pred oltarjem; celo pesniki ne marajo filozofije, kajti po neumnem jo imajo za zatiralko lepih umetnosti, pri tem pa v svoji nenačelnosti pozabljajo, da so bili še tisti poeti, ki so gojili odvratno zvrst satire, v resnici najnavadnejši prilizovalci; in tudi ljudstvo filozofije ne mara, kajti ljudstvo pač od nekdaj sužnjuje tiranom, naseda prevarantom in se smeje burkačem.“

Prav nič ne bi rad postal
Sicer za sina nožarskega mojstra iz mesteca Langres dolgo časa ni bilo mogoče verjeti, da bo kdaj vpisan med velike mislece, ki so s svojim delom idejno utirali pot k francoski revoluciji. Po šolanju pri jezuitih je pristal v Parizu, kjer pa od študenta dolgo ni bilo nič. Oče je v prestolnico celo pošiljal 'izvidnike', ki so morali poročati o 'stanju' njegovega sina. A na vprašanja, ali namerava postati trgovec, zdravnik …, je Diderot odrezavo odgovarjal: „Nič, prav nič ne bi rad postal. Rad bi študiral, v miru bral knjige ...“

Ah! Menihi! Najboljši ni veliko vreden!
Odrezavost in zmerna gorjačavost sta bili tudi sicer značilnosti Diderota, ki si je želel le eno. Ko se je leta 1750 znašel pri velikem projektu pisanja in urejanja Enciklopedije, je namreč zapisal, da je njegov edini cilj „spremeniti način, na katerega ljudje razmišljajo“. Predvsem je želel to razmišljanje osvoboditi vseh spon, ki jih je človekovemu razumu 'natikalo' sprejemanje 'sodelovanja' v katerem od religijskih sistemov. Diderot je bil bojevit ateist, ki je, kot piše Marinčičeva, zahajal na večere k baronu Holbachu, ki je vse svoje življenje posvetil širjenju ateizma. Pri bičanju vernikov in njihovih 'predstojnikov' ni poznal zadržkov, nič kaj prizanesljivo pa ni obravnaval niti deistov: „Deist je človek, ki ima preveč poguma, da bi bil kristjan, pa premalo, da bi bil ateist.“

S tem svojim bojem zoper vero je Diderot zaznamoval tudi svoja ključna dela. Zgovorno je že to, da je v Enciklopediji teologiji namenil manj prostora kot na primer železarstvu, zgovoren je tudi naslednji dialog med gospodarjem in Jacquesom: „Gospodar: „Ah! Menihi! Menihi!“ Jacques: „Najboljši ni veliko vreden.“ Gospodar: „To jaz vem bolje kot ti.“ Jacques: „Kaj ste tudi vi že bili v njihovih rokah?“ Gospodar: „To ti bom kdaj drugič povedal.“ Jacques: „A zakaj so tako hudobni?“ Gospodar:“Mislim, da zato, ker so menihi ...“

Diderot je bil materialist in v izhodišču je bil tudi determinist, ki je verjel, da se človek spreminja pod vplivom okolja in da nima popolnoma svobodne volje. Vseeno pa je v tem determinizmu videl možnost za samovoljno delovanje človeka, za njegovo dejavnost, ki je tudi tisto, kar dela človeka dobrega. Menil je, da je prav to aktivno delovanje poleg užitka pomemben del človekove sreče. Ta aktivnost in iskanje užitka pa sta bila tisto, kar je človeku cerkev odvzemala; ta sklep in pa raziskovanje človekove narave (tudi njegove lastne), sta se med drugim pokazala v nekaterih geslih Enciklopedije, morda najočitneje v tistem z naslovom Nerazdružljiv: „Zakon je nerazdružljiva zveza. Pameten človek se zgrozi že ob sami misli na nerazdružljivo zvezo. Zakonodajalci, ki so človeku predpisali nerazdružljive vezi, niso upoštevali nestanovitnosti človeške narave. Koliko zločinov in koliko nesreče so s tem povzročili!“

Rousseau: Le kaj Diderot vidi na svoji Tončki?
Diderot je že vedel. Skoraj največ veselja v življenju je namreč užil v zunajzakonskem razmerju s Sophie Volland. V tej zvezi je iskal 'intelektualno zadoščenje', ki ga doma v zakonu z neuko Antoinette Champion ni dobil. Zakon je bil tragikomično neuspešen, saj je sin zanj skoraj tvegal življenje. Z Diderotovo izbiro nezadovoljni oče je namreč svojega tedaj še nedoletnega sina (imel je manj kot 30 let) dal zapreti v samostan, iz katerega pa je spektakularno pobegnil. Marsikaj je imel o tem zakonu povedati tudi Rousseau: „Diderot je imel svojo Tončko, jaz pa svojo Rezo. Razlika je bila v tem, da je bila moja Reza, ki ni bila na pogled nič slabša od njegove Tončke, v vsem drugem ustvarjena tako, da se je pošten moški lahko navezal nanjo. Njegova pa ni bila le neizobražena, ampak tudi jezikava in prepirljiva, da res ni bilo mogoče ugotoviti, kaj je videl na njej.“ (citat iz Sluga, ki je človek: Marinčič, Katarina)

Zato pa je Diderot nekaj radosti vendar užil v razmerjih s pisateljico Madame Puisieux in še posebej s Sophie Volland. Korespondenca z zadnjo nam ponuja enega najboljših in najbolj lucidnih vpogledov v pariška filozofska omizja Diderotovega časa, prav tako pa je to najprikupnejši del Diderotove zapuščine, ki nam pokaže Diderota kot iskrivega ljubimca, ki želi ugajati. V teh pismih Diderot piše o „ filozofskih vprašanjih, o svojih pogledih na umetnost, o delu, o želodčnih težavah in mlečnih dietah, o prepirih z ženo, o ljudeh, ki jih srečuje v družbi ...“ (Marinčič) Omenjeni dami nista bili edini, ki ju je očaral Diderot. Posebno priznanje mu je izrekla tudi ena prvih javnih intelektualk in avtorica znamenitega dela d'Allemangne Madame de Stäel, ki je po prebiranju Diderotovih kritičnih razprav o umetnosti zapisala: „V slikah nisem nikoli videla prav ničesar, razen dolgočasnih in mrtvih barv; šele njegova domišljija jih je osvobodila in jim vdihnila življenje, tako da sem njegovemu geniju dolžna tako rekoč novi smisel.“

Cenzura: odobreno brez izrecnega dovoljenja
Več kot dvajset let svojega življenja pa je Diderot seveda posvetil véliki knjigi Enciklopediji, ki je pravzaprav nastala kot prevod in mogočna razširitev britanske Ciklopedije. Na neki način je Enciklopedija rešila Diderota; rešila ga je čezmernega boemstva in mu dala stalni zaslužek, pridobil si je ugled in velik krog sodelavcev in somišljenikov; nakopal pa si je tudi več sovražnikov. Številna gesla so bila več kot le sporna in morda le po zaslugi državnega kanclerja Guillaume-Chrétiena de Lamoignona de Malesherbesa je Enciklopedija tudi bila napisana in natisnjena do zadnjega, to je do 71.818. gesla. Državni kancler je bil tisti čas namreč pristojen tudi za cenzuro, ki pa je bila na trenutke tudi zelo 'ustvarjalna dejavnost'. Poleg običajnih sodb dovoljeno in prepovedano, je namreč cenzor lahko izrekel tudi pojem „odobreno brez izrecnega dovoljenja“ (Marinčič), s čimer je lahko v tek spravil knjige, ki bi jih moral prepovedati, a jih ni hotel.

Že kot avtor gesel v Enciklopediji je Diderot prikazoval tisti značilni ironični slog, s katerim je potem zaznamoval Fatalista Jacquesa in njegovega gospodarja. Kritika oblasti je le redko neposredna in 'napotki' za naprej so pogosto metaforični in fragmentarni, na primer naslednji: „Srečno, stokrat srečno ljudstvo, ki ga vera uči verjeti le resnične, vzvišene in svete stvari, posnemati le najkrepostnejša dejanja! Takšna je naša vera in filozof naj le sledi razumu, pa bo prišel k vznožju oltarja.“ Z resnico oziroma s kategorijo resničnostni je Diderot sicer imel nekaj težav. Bolj kot resnica se mu je ključna za doseganje sreče zdela krepost, o kateri je po lastnih besedah veliko razmišljal.

V svojem najbolj znanem romanu, ki je bil pravzaprav neposreden sklic na delo Tristram Shandy Angleža Laurencea Sterna, tako Diderot v slogu, ki se še danes zdi zelo sodoben (k temu veliko prispeva sodoben postopek vključevanja fiktivnega bralca, ki se celo krega z avtorjem, z vsevednim pripovedovalcem in skuša spreminjati tok pripovedi), in ob očitnem preferiranju fatalista Jacquesa vendar pušča odprto resnico. Diderot očitno gospodarja prikazuje kot omenjenega premožneža brez domišljije, odvisnega (paradoksalno z vidika starih' družbenih nazorovanj) od svojega služabnika, ki je aktiven iskalec priložnosti kljub vdanosti v usodo oziroma v tisto, kar je zapisano na onem velike zvitku tam zgoraj.

Kaj je vendar res in kaj ne?
Jacques ima prav, vendar nujno ne pozna resnice. Pri Diderotu je namreč vse tako nedoločeno, da se več kot 100 let prezgodaj znajdemo v razmerah popolne arbitrarnosti in nedoločenosti, ki sta zaznamovali 20. stoletje. A ta nedoločenost je vendar še nekoliko omejena in jo je mogoče krotiti. Je namreč le nedoločenost, ki izvira od človekove nezmerne misli, medtem ko je narava pri Diderotu še trdna, stabilna in večna opora človeku. Tudi zgled. Ljudje pač niso. Jacques: „Človek ima vendar svoj značaj, svoje koristi, svoja nagnjenja, da pretirava ali zmanjšuje stvarem pomen. Povej tako, kakor je! … To se ne zgodi dvakrat na dan morebiti niti v celem velikanskem mestu. In ali je tisti, ki vas posluša, kaj drugače ustrojen kot ta, ki govori? Ne! In tako je jasno, da človeka v celem mestu komaj dvakrat na dan razumejo, kakor je povedal.“ Kaj je torej res ...