Večina skrinj v zbirki, ki jo hrani Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, je izdelanih iz orehovine oziroma hrastovine, ena izmed treh plemiških skrinj italijanskega porekla pa iz cedrovine.

Uporabljeni les libanonske cedre (lat. Cedrus libani) je bil v preteklosti priljubljen in cenjen zaradi svojih lastnosti, med katerimi velja posebej omeniti svetlorumenkastorjavo barvo, ki je odlična osnova za motive, izrisane s temnejšim tušem, in izjemno trpežnost lesa, kar je zagotavljalo dolgo življenjsko dobo pohištvenega kosa. A morda najpomembnejša lastnost, ki je imela veliko vlogo pri izbiri cedrovine za izdelavo skrinj, je to, da tovrstni les odganja insekte, kot na primer lesne črve in predvsem molje. To je bilo pri pohištvu, ki je bilo večinoma namenjeno hrambi tkanin, še posebej dobrodošlo, poleg tega pa je sladki vonj cedrovine še nekoliko odišavil tovrstne dragocenosti v skrinji.

Skrinje iz cedrovine oziroma tudi iz lesa ciprese (lat. Cupressus spp., Cupressussempervirens) ali tise (lat. Taxus baccata), ki imata podobne lastnosti, so izdelovali na severu Italije. Eno izmed središč je bilo v Benetkah oziroma na širšem območju Beneške republike, saj so les libanonske cedre na Apeninski polotok dovažali z ladjami. Iz omenjenih vrst lesa izdelane severnoitalijanske skrinje iz 15. in 16. stoletja so bile okrašene s t. i. tehniko fondi ribassati in različnimi s tušem izrisanimi motivi, način upodabljanja prizorov na poglobljeni in puncirani osnovi pa je bil v uporabi še vsaj do tridesetih let 17. stoletja.

Severnoitalijanska skrinja iz cedrovine z upodobitvami Venere in Kupida, ki je glede na grafične upodobitve, po katerih so povzeli osrednje motive na čelnici, nastala po letu 1621 oziroma 1623, slogovno nakazuje prehod iz manierizma v barok. Izvira iz zapuščine grofov Herbersteinov in je bila enako kot danes že v času herbersteinskega lastništva ptujskega gradu postavljena v jedilnici v prvem nadstropju. Grofje Herbersteini so jo na začetku 20. stoletja v omenjeni grad prepeljali z Dunaja.

Pestrost motivov na ženitovanjski skrinji iz zapuščine grofov Herbersteinov

Skrinja ponuja zanimivo kombinacijo arhaičnega in sodobnega okrasja. Med prepletom sodobne akantove ornamentike v manjšem delu opazimo tudi ostanke take, ki po izvedbi nekoliko spominja še na got­sko, medtem ko so za figuralne prizore uporabljene za tisti čas povsem sodobne grafične predloge. V 17. stoletju je bila prav tako arhaična tudi že sama uporaba več kot dve stoletji priljubljene tehnike t. i. fondi ribassati – plitvo rezbarjenih polj, okrašenih s punciranjem, ki ustvarjajo kontrastno ozadje s črnilom izrisanim motivom.

V osrednjem polju čelnice je v arhitekturnem okviru upodobljena razgibana figura italijanskega plemiča – kavalirja v natančno izrisanih oblačilih, ki so bila v modi v prvi četrtini 17. stoletja. Figuralne upodobitve se ponovijo še na skrajnih robovih čelnice, kjer sta v antične uniforme oblečena vojščaka, in na pokrovu skrinje, kjer sta v obrisih še razpoznavni ženska in moška figura v za tisti čas sodobnih oblačilih. Osrednje, pa tudi stranske prizore na čelnici in pokrovu skrinje obtekajo pasovi rastlinske motivike z akantom in maskeroni v vitičastem prepletu. V uokvirjenih ploskvah na čelnici skrinje sta še ohranjena prizora iz zgodbe o Veneri in Kupidu.

Skrinje, ki jih lahko tako kot eksponat iz ptujskega muzeja glede na motiviko opredelimo kot ženitovanjske, so bile med drugim povezane tudi z doto, ki jo je nevesta prinesla v novo domovanje. V nekaterih primerih imajo poleg figuralnih prizorov upodobljena tudi grba mladoporočencev ali v kartuši zapisane začetnice poročenega para. Tovrstne italijanske skrinje, velikokrat izdelane v parih in v različnih velikostih ter kakovostih, so izvažali po vsej Evropi, celo do Anglije, kjer so kljub visoki ceni pogosto omenjene v popisih plemiških zapuščin v 16. in zgodnjem 17. stoletju ter celo v Shakespearovi Ukročeni trmoglavki.

Uporaba grafičnih listov za kopiranje s tušem izrisanih motivov na skrinji iz cedrovine

Krašenje pohištva s tušem ni bilo priljubljeno zgolj v renesansi in baroku, ampak tudi v drugih obdobjih, prav tako so bile za to krasilno tehniko poleg cedrovine primerne nekatere druge vrste domačega lesa, recimo javor. Pri omenjeni tehniki gre za krašenje lesne površine s črtno risbo, ki bolj ali manj spominja na grafiko, zaradi česar ju ob površnem pregledu v nekaterih primerih lahko zlahka zamenjamo. Prizore na muzejski skrinji iz cedrovine bi sicer težko zamenjali z grafikami, a so s tušem izrisani motivi vseeno tesno povezani z njimi. Posamezne grafične upodobitve so bile namreč predloge za motive, ki so jih v mizarski delavnici dokaj zvesto prenesli na skrinjo.

Za osrednje motive na ptujski skrinji so uporabili takrat povsem nove in zelo priljubljene grafike dveh avtorjev: italijanskega umetnika Odoarda Fialettija in francoskega umetnika Jacquesa (Iacopa) Callota, ki je v prvih dveh desetletjih 17. stoletja prebival v Firencah, kjer je med drugim delal za družino Medici.

Po grafiki omenjenega francoskega umetnika je v osrednjem polju čelnice v vseh podrobnostih povzeta razgibana figura italijanskega plemiča, ki stoji v arhitekturnem okviru s kaneliranima oziroma žlebljenima stebroma s korintskima kapiteloma, ki nosita polkrožno oblikovani lok arkade. Na splošno je zelo podobna figuram kavalirjev z grafičnih upodobitev Jacquesa Callota, predvsem tistim iz serije z naslovom Capricci di varie figure di Iacopo Callot, ki jo je izdal leta 1617 v Firencah, toda nikakor ne v vseh detajlih.

Figura kavalirja v natančno izrisanih oblačilih, ki so v modo prišla po letu 1600, je skorajda povsem natančna kopija Callotevega grafičnega lista iz vsebinsko zelo podobne serije šestnajstih grafik z naslovom Varie figure di Iacopo Callot, ki jo je med letoma 1621 in 1623 izdal že po vrnitvi iz Italije v Nancy. V nasprotju z upodobitvijo plemiča na Callotevi grafiki je figura na skrinji, ki je glede na predlogo nekoliko manj elegantna, umeščena še v arhitekturni okvir.

Posamične figuralne upodobitve se ponovijo še na skrajnih robovih čelnice skrinje, kjer sta figuri prostoru primerno nekoliko ožji, vojščaka pa sta oblečena v antične uniforme, in na pokrovu skrinje, kjer sta zgolj v obrisih še razpoznavni ženska in moška figura v za tisti čas sodobnih oblačilih, ki zelo spominjajo na taka, kot jih je nosilo toskansko plemstvo. Modo prve četrtine italijanskega seicenta med drugim najdemo tudi v grafični seriji z naslovom Variarum Gentium Ornatus (Moda različnih narodov), ki jo je med letoma 1600 in 1634 po Sebastiaanu Vranckxu naredil Pieter de Jode, pa tudi na Callotevih že omenjenih kostumskih upodobitvah italijanskega plemstva oziroma njegovih drugih grafikah, a je o natančni predlogi zaradi izbrisanosti risbe s tušem težko govoriti.

Scherzi d‘amore (Igrivost ljubezni)

Ohranjena osrednja prizora v uokvirjenih ploskvah na čelnici skrinje z zgodbo o Veneri in Kupidu sta prav tako povzeta po likovnih predlogah, in sicer po grafični seriji Odoarda Fialettija. Tudi na pokrovu skrinje sta bila nekdaj najbrž prizora iz iste Fialettijeve serije, morda pa celo na spodnji strani pokrova, ki je bil glede na sledi punciranja prvotno zagotovo okrašen.

Odoardo Fialetti je leta 1617 v Benetkah izdal serijo trinajstih gra­fik, združenih pod naslovnico SCHERZI / D‘AMORE / ESPRESSI / DA / ODOARDO FIALETTI / Pittore / In Venezia, grafike, ki se sicer zgolj v nekaterih detajlih posameznih grafičnih listov malenkostno razlikujejo od prej omenjene izdaje, pa je izdal tudi pod naslovom SCHERZI / D‘AMORE / Espressi da / ODOARDO FIALETTI / AL MAGNANIMO / et Ill.mo Sig.r Sig.r il Sig.r / BARON ROOS / IN VENETIA CON LIC DE SVP MDCXVII. Prav angleški baron Roos naj bi bil ob svoji poroki leta 1616 oziroma tik zatem pobudnik oziroma naročnik omenjene Fialettijeve serije, ki prikazuje različne tre­nutke med ljubečo, zaskrbljeno in karajočo materjo Venero in njenim ljubkim, razposajenim in včasih neubogljivim otrokom Kupidom, njegovo naročilo pa opozarja na prepoznavnost in veliko priljubljenost del Odoarda Fialettija celo v Angliji.

Vsi listi iz grafične serije Scherzi d‘Amore (Igrivost ljubezni), razen zadnjih treh, so spodaj opremljeni z epigra­matskimi verzi izpod peresa pesnika D. Maurizia Mora, čeprav njegovo ime v grafični seriji ni zapisano. Fialettijevi prizori se z izjemo dveh bolj ali manj zvesto nanašajo na verze, ki so izpisani na dnu listov.

Na čelnici muzejske skrinje sta upodobljena prizora, ki sta nastala po petem in osmem listu iz Fialettijeve grafične serije, in sicer Venera češe Kupida in Kupido od Venere zahteva svoj lok. Glede na priljubljenost nekaterih posameznih Fialettijevih motivov, ki so jih na primer upodabljali na porcelanu, sta na pokrovu skrinje morda bili danes zaradi izrabljenosti površine nerazpoznavni upodobitvi: Venera zavezuje trak prek Kupidovih oči in Venera opazuje Kupida, ki izdeluje nov lok.

Figuri Venere in Kupida sta na obeh prizorih na čelnici skrinje povzeti po dveh Fialettijevih grafikah, in sicer po seriji, ki ni bila posvečena baronu Roosu. Na vseh listih v obeh serijah Scherzi d'Amore sta figuri matere in sina vedno postavljeni v pokrajino z drevesi. V nasprotju s tem imata ohranjena prizora s skrinje, ki so ju iz umetnikovih grafik pokončnega formata spretno predelali v podolžnega, prostor okoli figur zapolnjen s posameznimi izseki z arhitekturo posejane italijanske pokrajine, ki vsekakor spominja na tisto iz nekaterih drugih Fialettijevih del.

Motiva na stranicah skrinje, kjer sta vsak na svoji strani med vegetabilno ornamentiko upodobljena lev in levinja z dvignjeno sprednjo taco, najbrž lahko prav tako razumemo kot del zaokrožene zgodbe o ljubezni, najmočnejšem čustvu, ki povzroči, da so nemočne celo take divje zveri, kot je lev, ter da celo vojščaki v določenem trenutku zaradi nje odložijo svojo bojno opremo. Leva lahko povežemo tako z Venero kot Marsom, saj ga kot atribut moči in poguma najdemo na številnih upodobitvah omenjenih božanstev, kot tudi s Kupidom oziroma Amorjem. Ta je v številnih emblemskih knjigah namreč prikazan kot tisti, ki jaha od ljubezni nemočnega in zato povsem krotkega leva ali pa sedi na vozu, v katerega sta vprežena lev in levinja.

"Omnia vincit amor" ali ljubezen lahko premaga vse
Skrinja, ki je nastala v dvajsetih letih 17. stoletja in jo hranimo v Pokrajinskem muzeju Ptuj Ormož, je izredno zanimiva tako zaradi uporabe lesa cedre, s tušem izrisanih prizorov in izrezljane ter puncirane osnove kakor tudi zaradi motivov Venere in Kupida ter drugih likov, ki jih lahko povežemo s tematiko ljubezni. To pravzaprav ne preseneča, saj lahko muzejsko skrinjo opredelimo kot ženitovanjsko.

Zaradi naknadnega prebrušenja površin in izbrisanosti motivov na zgornji in spodnji strani pokrova sicer ne moremo več opredeliti vseh prizorov in dognati, kdo je bil srečni par, ki je ob svoji poroki naročil skrinjo, a nam ta shrambni pohištveni kos kljub temu ponuja obilo podatkov, ki jih lahko razberemo iz še ohranjenih motivov. Skrinja, ki izvira iz herbersteinske zapuščine in ima upodobitve, povzete po grafikah Odoarda Fialletija, Jacquesa Callota in morda tudi po delih Antonia Tempeste ali celo Matthäusa Meriana ali Jeana Blanchina, je že več kot stoletje inventar jedilnice ptujskega gradu. Poleg drugih kosov iz številčno bogate in stilno pestre zbirke historičnega pohištva na ptujskem gradu nam ponuja vpogled v bivanjske navade plemstva v prvi polovici 17. stoletja in z vstopom v zakonski stan povezane običaje ter vrednote tistega časa, hkrati pa nam prek upodobljenih motivov nadvse subtilno predaja brezčasno sporočilo o tem, da prava ljubezen – bodisi tista med zaljubljencema, zakoncema oziroma partnerjema ali tista med staršem in otrokom – lahko premaga prav vse.

*Tatjana Štefanič, kustodinja za kulturno zgodovino

Avtorica zapis posveča pred kratkim umrli umetnostni zgodovinarki dr. Vesni Bučić, ki je v muzeju orala ledino na področju proučevanja historičnega pohištva.