V rimskem cesarstvu in sploh v starem veku je imelo gledališče izredno veliko vlogo. Za širše Sredozemlje v starem veku velja ocena, da je tam delovalo okoli 1000 gledališč, gledališče pa velja tudi za najbolj učinkovit množični medij antike. Aktualna razstava v Muzeju Are Pacis oziroma muzeju Avgustovega oltarja miru, ki sta jo obiskala rimski dopisnik Janko Petrovec ter snemalka in montažerka Iris Rupnik, pa pod naslovom Gledališče: avtorji, igralci in občinstvo v antičnem Rimu obiskovalcem svet antičnega gledališča razkriva v več kot 240 eksponatih.

Igralci so želi slavo, a njihov poklic naj bi bil vreden zaničevanja
Razstava ima širok vsebinski zamah, saj predstavlja izvore gledališke umetnosti Starega Rima, obiskovalcu razkriva produkcijski proces v tedanjih gledališčih, ga povede v garderobe, na odre in seveda predstavlja tudi tedanje akterje. Zanimive so informacije o nekoliko dvoumnem položaju igralcev. Kot je Petrovcu povedala sokustosinja razstave in ravnateljica Muzeja Are Pacis Lucia Spagnuolo: "Igralci so doživljali uspehe in želi slavo, nekateri so tudi obogateli, toda kljub temu se jih je v družbi držal madež zaničevanja vrednega poklica, ki se ga niso mogli znebiti."

Razstava zajema več stoletij, vendar je fokus na dobi cesarja Avgusta (vladal je med letoma 27 pr. n. št. in 14 n. št.). Za tega posinovljenca Julija Cezarja velja, da je podpiral trgovino in umetnost, zgradil številne ceste in objekte. Dejal naj bi, da je prevzel Rim zgrajen v opekah, zapušča ga zgrajenega v marmorju. V njegovem času so zgradili tudi več gledališč. Arhitekturi gledališč je posvečen tudi eden od sklopov razstave. Dodana vrednost razstave so zagotovo multimedijske dopolnitve: posnetki iz zraka, videomapiranje, interaktivne točke in posnetki igralcev, dajo glas dramatikom in drugim akterjem antičnega gledališča.

V gledališču se rimsko cesarstvo enoti
Kar zadeva slednje, je zanimivo razmišljanje še ene sogovornice Janka Petrovca, sokustosinje razstave Oriette Rossini: "Gledalci so govorili različne jezike in se različno oblačili. Vsako okolje je razvilo drugačno obredje do istih bogov. Toda vsi so se prepoznavali v enakih mitih in zgodbah. Gledališče je zato dejansko enotilo kulturne vzorce rimskega cesarstva." Gledališča so torej bila tudi pomembne institucije politične vzgoje. Več in tudi s privlačno vizualno ilustracijo pa sledi v današnji oddaji Osmi dan.

Avgust zaznamuje tudi Tergeste, antični Trst
Starorimsko gledališče je imel tudi antični Trst. Zgradil ga je cesar Trajan, že prej pa je Tergeste, kot se je Trst tedaj imenoval, zaznamoval Avgust. Okoli mesta je dal zgraditi niz zidov okoli mesta. A danes nas ne zanima antični Trst, pač pa Trst, kot ga je doživljal Srečko Kosovel.

Katia Pizzi, avtorica znanstvenega članka "Quale Triestinita?" Glasovi in odmevi iz italijanskega Trsta, je med drugim zapisala, da je "posebna geopolitična lega Trsta omogočila nadaljnjo in veliko svobodo pri literarnem eksperimentiranju". Mesto se je ponašalo tudi s prvimi futurističnimi večeri, Kosovel pa se je z avantgardnimi tendencami med drugim seznanjal preko dopisovanja s tržaškim umetnikom Avgustom Černigojem.

Kot zapiše avtorica današnjega prispevka o Kosovelu in Trstu Nataša Mihelič, je bil v Sežani rojeni Kosovel "s svojim pesniškim delom močno vezan na Ljubljano, kjer pa se v resnici nikoli ni zares udomačil. Kljub oddaljenosti od rodnega Tomaja in vse težjim prehodom čez mejo je bil do zadnjega tesno povezan s svojo ožjo domovino". Velja omeniti, da je bila vez med Trstom in njegovim zaledjem pred drugo svetovno vojno tesnejša kot po njej, ko je to ozemlje presekala meja.

Kosovel je o Trstu pisal že v svojem prvem spisu, ki ga je namenil objavi.
Kot pove literarni zgodovinar in prevajalec dr. Miran Košuta za Kosovela: "Trst predstavlja enega vodilnih motivov njegove literature. Že leta 1911 ga je vtkal v prvi spis, ki ga je še kot otrok poslal reviji Zvonček. Pozneje leta 1925–26 pa je o njem razmišljal v Konsu Blizu polnoči." Povezavo Kosovelovega formiranja in mesta Trst poudari tudi pesnik Marko Kravos, ki pravi, da je že kot otrok poslušal, "da je bil redni obiskovalec gledaliških dogodkov, koncertnih predstav, in je stopal tudi v Ljubljano s to naravnanostjo, da živi sredi mediteranskega prostora ter tudi tržaškega mesta."

Sorodna novica Zlata palma za Anoro, ameriško tragikomedijo o eksotični plesalki

Kosovel se je odzval tudi na požig tržaškega Narodnega doma in je v pesmi Ej, hej zavzel drzno pozicijo in "napadel Društvo narodov, ki je bilo, kot je sam ugotavljal, popolnoma brez posluha za usodo malih narodov in je ob fašističnem divjanju v Trstu, Zadru in Istri molčalo", kot je v članku "Srce postaja odporno kot kamen /…/" zapisala slovensko-italijanska literarna zgodovinarka in prevajalka Marija Pirjevec Paternu.

Kosovel vstopi tudi v italijanski literarni svet
Danes veliko literature o Kosovelu in prevodov njegovih del obstaja tudi v italijanščini. Velja za po Prešernu drugega najbolj znanega v italijanski jezik prevajanega slovenskega pesnika. Že vrsto let je Kosovel seveda del slovenskega literarnega kanona. Umrl je prav na današnji dan leta 1927.

V oddaji boste lahko spremljali tudi temeljit prispevek o ravno končanem festivalu v Cannesu, ki ga je obiskala Mateja Valentinčič, v Kinu Šiška pa je Gregor Bauman obiskal koncert umetnika ’številnih jazov’ Jacoba Allena oziroma Pume Blueja.