Oglas
Bauhaus si prizadeva za povezavo vseh oblik umetniškega ustvarjanja, za ponovno združitev vseh obrtniških in umetniških disciplin - kiparstva, slikarstva, umetne obrti, obrti - v novo gradbeno umetnost, katere neodtujljivi deli bodo. Končni, četudi oddaljeni cilj Bauhausa je celostno umetniško delo - velika zgradba -, v katerem ne bo razmejevanja med monumentalno in dekorativno umetnostjo.
Bauhaus je danes mit. O njem tako kot o nemški klasični glasbi, ki skupaj s šolo, ki se je po letih delovanja v Weimarju preselila v Dessau in konec dočakala v nacističnem Berlinu, krožijo številne napačne predstave. Kajti Bauhaus je bil veliko več kot laboratorij sodobne arhitekture in oblikovanja; šola, katere usoda ja bila zvezana z usodo Weimarske republike – ob njeni ustanovitvi so pisali weimarsko ustavo, razpuščena pa je bila v letu, ko je Hitler postal kancler in se tako tudi uradno dokopal do politične oblasti –, namreč nikakor ni pomenila radikalnega preloma s prejšnjimi stoletji umetniškega razvoja.
Več kot le beli modernizemKaj vse je Bauhaus pomenil, je težko opisati v nekaj odstavkih. Zagotovo pa imena ne moremo povezovati zgolj s funkcionalistično arhitekturo in oblikovanjem, z nečim, kar so nekateri poimenovali „beli modernizem“ - izraz veliko bolj ustreza delu Adolfa Loosa – in z določenim elegantnim minimalizmom, ki ostaja stalnica arhitekture in oblikovanja vse do danes. Bauhaus je bil namreč tudi zelo pisan – to posebej velja za prvo dobo tako imenovanega ekspresionističnega Bauhausa –, uporabo barv pa je vodila tudi prava teorija, s katero sta se najbolj intenzivno ukvarjala Johannes Itten in Vasilij Kandinski.
Končni cilj ustvarjanja je zgradba
Manifest Bauhausa, ki ga je napisal prvi ravnatelj šole Walter Gropius, se je začel z maksimo: „Končni cilj vse ustvarjalne dejavnosti je zgradba!“, prvo programsko besedilo šole pa si je v nadaljevanju prizadevalo za povezavo umetnikov vseh vrst in obrtnikov v ustvarjanju te zgradbe, saj „umetnost kot poklic ne obstaja; prav nobene razlike ni med umetnikom in obrtnikom. Umetnik je nadgradnja obrtnika.“ Bauhaus tako nikakor ni bil le v 'mašinizirano' prihodnost usmerjena šola; v številnih pogledih je bil šoli lasten isti romantični pogled v srednji vek, ki je ustvarjal nekatere vidike nacistične ideologije, ki je – in to je še en paradoks nacistične Nemčije – v Bauhausu videla eno od gnezd izrojene umetnosti in življenjskega nazora.
Kontinuiteta z reformističnimi utopijami
Walter Gropius, ki je še pred ustanovitvijo Bahausa s tovarno Fagus ustvaril enega prvih in še danes slovitih modernističnih objektov z eno prvih obešenih fasad, je namreč vodil šolo, katere člani so se kot v cehu delili na mojstre in vajence, ki je kot izraz izpolnjene arhitekture privzela gotsko katedralo in ki je vzgajala „srce, razum in roko“ gojencev. V tem smislu je bil Bauhaus blizu reformističnim utopijam socialističnega kova, aspiracijam različnih organizacij znotraj 'volkovskega' gibanja, Nietzschejevim tiradam o zablodelosti nemške kulture; blizu pa je bil tudi izobraževalnim eksperimentom, kakršna je bila šola v gradu Salem, katere ustanovitelji badenski princ Max, Kurt Hahn in Karl Reinhardt so poudarjali nujnost povezanosti vzgoje in stvarnega pouka, skupnega življenja in telesne vadbe gojencev. Prav tako je opaziti tudi kontinuiteto s Friedrichom Schillerjem in njegovimi nauki o estetski vzgoji človeka, med katerimi se je znašel tudi naslednji: „Samo lepota osrečuje ves svet in sleherno bitje pozabi na svoje meje, dokler okuša njen čar.“ (Schiller, Friedrich: O estetski vzgoji človeka: v vrsti pisem (Študentska založba, 2003))
Igra - zabava - delo
V zgoraj citiranem besedilu je Schiller tudi pisal, da je vzgib za igro tisti, ki prepreči, da bi človek mehanično deloval v skladu z vtisi, ki mu jih posredujejo čuti, in obenem preprečuje, da bi deloval samovoljno, zgolj iz sebe in neupoštevajoč impulze iz njegovega okolja. Vzgib za igro je namreč gon, ki omogoča pravo umetnost, ki bo nastajala v tem, da bo človek "sprejemal, kakor da bi sam ustvarjal, in da bo tako ustvarjal, kakor čut skuša sprejemati". (ibid.) Zabava je bila tudi del bauhauškega izobraževalnega procesa in Johannes Itten, ena najbolj markantnih osebnosti začetnega Bauhausa, privrženec mazdaiznana, sinkretične religije s prvinami zoroastrizma, krščanstva in vegetarianizma, je svoje ure začenjal z dihalnimi in fizičnimi vajami, skoval pa je tudi moto: „Igra postane zabava – zabava postane delo – delo postane igra.“ (Droste, Magdalena: Bauhaus 1919-1933 (Taschen, 2006)). V tem duhu je tudi Gropius v svojem manifestu pisal o potrebi dopolnjevanja strogega pouka s plesi v maskah, družabnimi večeri in podobnimi dogodki.
Reforma programa pod Hannesom Meyerjem
Ta celostni pristop k življenju in delu je bil jedro Bauhausa, katerega kredo je kot glavni umetniški proizvod oziroma kot celostno umetniško delo, za kakršne je na primer Richard Wagner označil svoje glasbene drame, imenoval zgradbo. V tem pa je zanimivo, da do selitve šole v Dessau oziroma do leta 1925 na Bauhausu sploh ni bilo organiziranega pravega študija arhitekture. Šele ko je leta 1928 na mestu direktorja Walterja Gropiusa (v utemeljitvi svojega odstopa je Gropius zapisal, da je zdaj Bauhaus dokončno etabliran in da je tako njegovo osebno poslanstvo na Bauhausu izpolnjeno, sam pa da bi tudi rad več časa posvetil konkretnemu arhitekturnemu načrtovanju) zamenjal švicarski arhitekt Hannes Meyer, je Bauhaus začel privzemati podobo, ki jo danes najpogosteje asociiramo z njim.
Odkriti levičar Meyer - zaradi njegovih levičarskih simpatij so ga leta 1930 tudi odpustili – je odkrito sledil geslu: "potrebe ljudi namesto luksuza" in spodbujal tudi tesno sodelovanje z industrijo, ki je med drugim rezultiralo tudi v poslovni dejavnosti Bauhausa – v odprodaji licenc za nekatere na šoli razvite proizvode. To, da je bil Bauhaus vse prej kot enklava 'strojne' in strogo racionalne umetnosti, razkriva tudi Meyerjeva izjava ob prevzemu mesta direktorja: "Izredno sem kritičen do večine … Delo, ki so ga razstavili … Veliko stvari me spominja na Dornach Rudolfa Steinerja, z drugimi besedami, veliko je sektaškega in estetskega …" In odkrito je tudi predstavil svoj program: "Fundamentalna linija mojega učenja bo zasledovala funkcionalno-kolektivistično-konstrukcijsko [ustvarjanje]."
Umetniško-spiritualna enklava ali produkcijska enota?
Meyerjeva kritična ocena ni bila iz trte izvita. Ravno v neke vrste meniško uniformo (oblikoval jo je sam) odeti Itten, ki je bil izredno karizmatična osebnost in okoli katerega se je oblikovala prava sekta mazdaiznanistov, je Gropiusa opozoril, da bi moral bolj jasno definirati, kaj naj bi Bauhaus bil. Ali naj bi bila to šola, na kateri se načrtno razvija celostna umetnost, ali pa naj bi bila to le izobraževalna institucija, ki zasleduje cilje povsem praktične narave, torej 'proizvaja' ljudi, ki bodo nekoč služili v podjetjih. Itten, ki je načeloma odklanjal vsa naročila, je v sporu z Gropiusom, kateremu je leta 1923 tudi dokončno obrnil hrbet, dejal, da "se mora vsak za sebe odločiti, ali bo ustvarjal izrazito osebno delo, ki bo v nasprotju s komercialnim zunanjim svetom, ali pa se bo skušal pogoditi z industrijo".
Konec pod Miesom van der Roheom
Vendar kljub začetnim plemenitim ciljem druga pot kot sodelovanje z industrijo Bauhausu ni bila na voljo. Donacije države šoli so se iz leta v leto manjšale in posebej po letu 1929 je šola zašla v hudo finančno krizo. Pravzaprav se je vanjo 'vrgla' kar sama. Tretji direktor Bauhausa, eden najznamenitejših funkcionalističnih arhitektov Mies van der Rohe, ki je vodenje šole prevzel leta 1930, namreč namenoma ni želel prositi za subvencije, saj bi s tem do Bauhausa vedno bolj sovražno nastrojenim oblastem dal povod za ukinitev šole oziroma bi jo naredil za orodje te oblasti. V strahu za šolo, ki je zdaj postala bolj ali manj arhitekturna fakulteta, je dal van der Rohe celo natisniti brošuro, v kateri je pisalo: "Bauhausova predanost oblikovanju moderne kulture se ne povezuje s strankarsko politiko; tudi v politično turbulentnih časih ne." Tudi to ni pomagalo in vedno bolj decidirana nacistična lokalna dessauuska oblast je leta 1932 Bauhaus izgnala. Sledil je še kratek postanek v Berlinu, leta 1933 pa je bil Bauhaus dokončno ukinjen.
'Drugi Bauhaus' v ZDA
Tudi v primeru ravnanja z Bauhausom je prišla do izraza dvoličnost nacistov. Politična klika, ki je Bauhaus kot leglo komunizma in izrojene umetnosti preganjala, je z veseljem uporabljala storitve nekaterih najbolj eminentnih članov te šole. Tako je na primer Herbert Bayer do emigracije v ZDA oblikoval več nacističnih plakatov, Hinnerk Scheper je za Göringa ustvaril stenske slikarije in celo sam Mies van der Rohe je sodeloval na več državnih natečajih, nenazadnje pa je bil nekaj časa tudi član rajhovske kulturne zbornice. V resnici so se mnogi slogovni prijemi, izoblikovani na Bauhausu in še posebej v njegovem pod Hannesom Meyerjem in Miesom van der Rohom vedno bolj razvitem oglaševalskem oddelku, odrazili tudi v uradni nacistični umetnosti, v umetnosti, ki je propagirala režim, zaradi katerega so številni bauhauški mojstri emigrirali v ZDA in tam nadaljevali zgodbo o razvoju sodobne arhitekture in oblikovanja.
Ob koncu naštejmo le še nekaj oseb, ki so se v 14 letih njegove zgodovine znašle na Bauhausu. Med mojstri Bauhausa so se znašli Lyonel Feininger, Josef Albers, Johannes Itten, László Moholy-Nagy, Alfred Arndt, Georg Muche, Gunta Stölzl, Oskar Schlemmer, Vasilij Kandinski, Paul Klee, Hannes Meyer, Joost Schmidt, na Bauhausu pa je kot edini Slovenec nekaj mesecev preživel tudi Avgust Černigoj.
Dve zgodbi o Bauhausu
Ravno zaradi te zgoraj sicer skopo orisane večplastnosti Bauhausa kritično vrednotenje te šole danes ni netežavno. Dodatni razlog za to poda kritičarka Elke Trappenshuh: "Sistematična stilizacija in mistificiranje Bauhausa otežujeta objektivno zgodovinsko predstavitev." Če želimo odkriti vpliv Bauhausa na genezo sodobne arhitekture, skoraj zadostuje, da si ogledamo dessausko šolsko stavbo, ki je bila pravzaprav utelešenje bauhauškega programa, in v njeni bližini zgrajene hiše bauhauških učiteljev. Če pa želimo razumeti Bauhaus v zgodovinskem kontekstu razburkanega obdobja ob koncu prve svetovne vojne, ki ga lahko imenujemo tudi obdobje razcveta ideologij, se bolj velja zazreti v dnevniške zapise dogajanja na šoli, v kateri so se tedaj ena ob drugi znašle med seboj popolnoma različne, a vsaka po svoje markantne osebnosti.
Polona Balantič
Bauhaus si prizadeva za povezavo vseh oblik umetniškega ustvarjanja, za ponovno združitev vseh obrtniških in umetniških disciplin - kiparstva, slikarstva, umetne obrti, obrti - v novo gradbeno umetnost, katere neodtujljivi deli bodo. Končni, četudi oddaljeni cilj Bauhausa je celostno umetniško delo - velika zgradba -, v katerem ne bo razmejevanja med monumentalno in dekorativno umetnostjo.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje