Santiago Calatrava seveda prvenstveno ni znan kot oblikovalec vinskih kleti, ampak kot eden izmed članov majhne elite t. i. "starchitectov", ki si je zamislil nekaj najbolj spektakularnih stavb na svetu (od Mesta znanosti in umetnosti v Valencii do železniške postaje v Lizboni in letališča v Bilbau) - a kljub temu ne zna popraviti puščajoče strehe. Tako vsaj trdijo njegove nekdanje stranke, lastniki vinarne v deževni regiji Alava na severu Španije, ki bodo morali 12 let po končanem projektu popravilo plačati nekomu drugemu. Zdaj bi radi, da jim Calatrava povrne dva milijona evrov stroškov, kolikor jih pričakujejo.

Lepa, a nefunkcionalna
Lastnik vinske kleti Now Domecq pravi, da je po več kot desetih letih preprosto naveličan zašušmarjenih poskusov izganjanja vlage, ki se jih lotevajo Calatravovi prvotni gradbinci; rad bi denar, s katerim bi k projektu pripeljal nove arhitekte in inženirje. Njegova glavna pritožba je, da streha iz lesa in aluminija nikoli ni bila zares odporna proti dežju in vlagi v okolju.

Tudi simbol Valencie skriva napake
Najnovejši spor prihaja na petah nedavne afere v Valencii: Calatravi njegovo rodno mesto očita počasi gubajoče se, razpadajoče keramično pročelje školjkaste stavbe Palau de Les Arts; neuradnemu simbolu mesta se menda rahljajo ploščice. Mestni veljaki opozarjajo, da se je skupni strošek futurističnega, vesoljski ladji podobnega kompleksa od gradnje naprej že početveril in zdaj znaša milijardo evrov (arhitektovemu biroju je bilo treba odšteti sto milijonov evrov). Calatrava trdi, da so obtožbe "ranile njegovo čast", še posebej zato, ker so v Valencii vse glasnejši tisti, ki menijo, da bi del honorarja moral vrniti.
"Ne samo, da je kompleks postavil Valencio na zemljevid, ampak je Palau de Les Arts za Alhambro drugo najbolj obiskano kulturno središče v Španiji," je arhitekt nekoč izjavil. Obstajajo tudi njegove izjave, v katerih brani svoj visok honorar in trdi, da je izstavil popolnoma upravičeno visok račun.

Benečani bi od njega radi dober milijon evrov
In nato je tu seveda slavni spor z italijanskimi oblastmi: Benečani dvigujejo obrvi nad stroški gradnje njegovega modernega mostu čez Canal Grande, prvega novega mostu, ki se čez slavni kanal vije po 75 letih. Tudi Benečani ga zdaj terjajo, naj pomaga pokriti del štirimilijonskih stroškov, ki jih imajo z oskrbo mostu. Il Giornale poroča tudi, da je mestna hiša prejela že približno pet tisoč pritožb ljudi, ki so na menda preveč zdrsljivem mostu že padli.

"Most pogrinjanja"
(Pre)gladki mostovi so očitno Calatravova ahilova peta: njegov most Zubizuri čez reko Nervión v Bilbau je menda zaradi vseh ljudi, ki jim je na njem že spodrsnilo, dobil vzdevek "most pogrinjanja" (mestne oblasti pa nadomeščanje razbitih ploščic stane do šest tisoč evrov na leto). Župan Bilbaa Iñaki Azkuna, ki ga je arhitekt tožil, ker so oblasti samovoljno spremenile njegov prvotni načrt, je takrat izjavil, da je "sit Calatravove diktature".

V Oviedu je sodišče Calatravovemu biroju dejansko naložilo izplačilo treh milijonov evrov zavarovalnici; stroški so nastali, ker se je med gradnjo konferenčne dvorane del strukture zrušil. Vpadljivi "vizir" stavbe dejansko nikoli ni deloval, ker hidravlični sistem ni bil pravilno načrtovan. Calatravi naročniki zato niso hoteli plačati honorarja v celoti; spor še rešujejo na sodišču.