V sredo so v Jeruzalemu slavnostno in s precej pompa (sama prireditev je stala pol milijona evrov) odprli most slovitega španskega arhitekta Santiaga Calatrave, ki je za vedno spremenil podobo mesta. 73 milijonov dolarjev "težkega" mostu, ki se vzpenja pred zahodnim vhodom v mesto in čez katerega bodo speljali železnico, se ne da spregledati: 66 belih kablov visi s 118 metrov visokega stebra.

Calatravin most, ki so ga krstili za Tri strune, pomeni velikopotezen odklon od arhitekturne tradicije mesta, v katerem sta za najslavnejše zgradbe "zaslužna" kralj Herod in Sulejman Veliki in kjer je večina sodobne arhitekture izključno funkcionalna in nenavdahnjena. Zašiljeni snežno beli steber mostu še prav posebej izstopa v morju jeruzalemskega apnenca kremaste barve, iz katerega morajo biti zgrajene tamkajšnje hiše.

Samovšečni izpad Španca, ki v Jeruzalem ne sodi?
Naloga ni bila lahka: treba je bilo združiti 1300 let staro zlato kupolo mošeje in dva tisoč let stare ostanke Zahodnega zidu; številni so prepričani, da ji Calatrava ni bil kos. Arhitekt Ami Ran, ki ureja zbornik Izraelska arhitektura, je most opisal kot "pošast", ki "odraža ego svojega stvaritelja in ne duha mesta samega".

Stroka jadikuje, javnost malo manj
"Jeruzalem je samosvoje mesto," je opozoril Ran, predavatelj na Univerzi v Tel Avivu, "in njegova arhitektura naj bi to odražala." Neuradna anketa med prebivalci mesta je pokazala, da so z mostom večinoma zadovoljni, čeprav ne vedo, s čim bi ga primerjali; opisujejo ga kot "zvit žebelj", "Davidovo harfo", "ladijsko jadro" in "pajkovo mrežo", ki je morda od daleč podobna sloviti operi v Sydneyju.

120-odstotno moderen "šotor v puščavi"
Na slovesnosti ob odprtju je Calatrava poudaril, da je prednost njegove stvaritve v tem, da je "120-odstotno moderna", a obenem vseeno "vzpostavlja dialog z mestom". "Najbolj pomembna lastnost mostu je, da stoji v Jeruzalemu," je prepričan Calatrava, ki ga most spominja na "šotor v puščavi". Najbolj masivne jeklene dele mostu so ulili v Italiji, jih z ladjami pretovorili do Izraela in jih nato do Jeruzalema prepeljali s tovornjaki. Za dvigovanje osrednjega "jadra" so morali uporabiti največji žerjav v državi.

Končna podoba šele leta 2010
Vse skupaj se je začelo kot precej manjši projekt, z načrtom za preprostejši betonski most za 30 milijonov dolarjev, ki pa se je sčasoma razrasel v velikopotezen projekt, ki naj bi poživil pusti del Jeruzalema, posejan z bloki in hoteli. Mestne oblasti so izdale barvit pamflet z računalniško podobo končanega projekta, na katerem sta tudi dve še nezgrajeni stolpnici in železnica, ki bo zaradi raznih zamud začela čez most obratovati šele leta 2010.

Poleg estetskih ugovorov pritožbe letijo tudi na proračun - ves ta denar bi bil po mnenju kritikov bolj potreben za kaj drugega -, in na prometni kaos, ki ga je povzročala gradnja (na dan odprtja so bile praktično vse ceste zaprte celih deset ur).

Ana Jurc