Več kot 40 mož je pomagalo pri selitvi Michelangelovega Davida, prvega monumentalnega akta v renesansi in največjega kipa po antiki.
434 centimetrov visok kip so iz delavnice selili pred glavna vrata Palazze della Signoria (Palazzo Vecchio), kakor je odločila komisija, v kateri so sedeli sami pomembno mojstri tistega časa - med temi Leonardo da Vinci, Sandro Botticelli, Pietro Perugino, Filippino Lippi, Giuliano in Antonio da Sangallo, Andrea della Robbia in Cosimo Rosselli. Ringhiera, dvignjena ploščad pred palačo, sicer še ni bila povsem pripravljena na prihod marmornega velikana, vendar junija se je tudi to uredilo, ko so Danatellov bronasti kip Judite prenesli v Loggio. Brez umestitve na primeren piedestal namreč nobena prava skulptura v renesansi ni bila celovita.
Šest ton težek kip Davida – prevažali so ga tako, da se z nogami ni dotikal podesta, ki so ga premikali s prestavljanjem podmazanih hlodov (sistem, ki so ga poznali že graditelji piramid, Florentinci z Brunelleschijem na čelu pa so ga modificirali ob gradnji kupole
Duoma) – so morali prestaviti 500 metrov stran. Naloga ni bila lahka in procesijo, ki se je premikala po polžje počasi, je z odprtimi usti opazovala množica. Zares je imela kaj občudovati, takšnega kipa še ni videla, pred njimi se je premikala mojstrovina, ki je obveljala za ikono renesančne umetnosti.
Reševanje ponesrečenega poskusa
Da bo kaj takšnega nastalo iz že načetega marmornega bloka, ki ga je kakšnega pol stoletja prej začel klesati Agostino di Duccio in ga po mnenju mnogih naredil za neuporabnega, si verjetno tri leta poprej nihče ni mislil. Še več, malo je bilo upanja, da bo marmorni blok, ki je žalostno ležal na dvorišču delavnice ob firenški katedrali, sploh mogoče rešiti. Kaj z njim storiti, so si začeli v stolniški delavnici (Opera del Duomo) beliti glave na začetku julija leta 1501, mesec pozneje so nalogo dodelili tedaj 26-letnemu Michelangelu Buonarottiju, ki se je kakšni dve leti poprej v Rimu izkazal s svojim prvim monumentalnim delom Pietà. Za ta zahteven tehnični podvig Davida je dobil mladi kipar komaj dve leti časa (pozneje so rok podaljšali), za uresničitev dela pa je kipar dobil delavnico, pomočnike in seveda ustrezno plačilo.
V Rimu navdušil s Pietà
Preden se je leta 1501 vrnil v Firence, je Michelangelo v Rimu živel skoraj pet let. Tja se je odpravil leta 1496 na povabilo kardinala Raffaela Riaria in zanj izklesal drzno skulpturo Bakha, vendar je prvi večji uspeh dosegel z že omenjeno Pietà, ki jo je naročil kardinal Jean Villiers de la Grolais za svoj nagrobnik v cerkvi sv. Petronille ob stari baziliki sv. Petra. Na zdajšnje mesto v baziliko sv. Petra so jo prenesli okoli leta 1519. Kip je bila prva prelomnica v Michelangelovi karieri in ostal njegova edina signirana skulptura. Kot piše Vasari, je kipar na trak, ki se vije čez Marijine prsi, vklesal svoje ime, potem ko je nekega dne preslišal skupino obiskovalcev, ki so kip občudovali, a ga pripisali napačnemu mojstru.
Asketski Michelangelo v razkošnem Rimu
Komaj 25-letnemu kiparju kljub skromnemu številu naročil (to je bil že čas papeževanja zloglasnega Aleksandra VI., pred katerim je marsikateri bogat kardinal in mecen pobegnil
iz mesta) denarja ni primanjkovalo, česar pa ni nespametno razkazoval. Pravzaprav je zajetne pologe skrbno skrival z izredno skromnim življenjem. Kljub mladim letom si je le redko privoščil novo srajco, njegovi nakupi so bili premišljeni in praktični, živel je kot siromak z asketsko odmerjenim spancem in prehrano. Brat Buonarroto je po obisku Michelangela pred jubilejnim letom 1500 o njegovem načinu življenja poročal njunemu očetu Lodovicu. Ta je v pismu Michelangelu pojasnjeval, da je skromnost nedvomno vrlina, vendar revščina pa vendar ni prava pot. Naj živi zmerno, a udobno, naj se ne odreka osnovnim potrebam. Kot že mnogokrat prej ga je tudi tega 19. decembra v pismu prosil, naj se vrne domov, takoj ko zmore, saj ga tudi tam čaka dosti dela. V resnici niti očeta niti brata ni zares zanimalo Michelangelovo delo, marveč sta nanj gledala predvsem kot na edini donosni vir zaslužka v družini. Tudi to je razlog, da je bil mladi kipar z denarjem tako previden in skrivnosten.
Michelangelo se loti dela
O tem, zakaj se je leta 1501 Michelangelo vrnil v Firence, njegova biografa navajata različne razloge. Medtem ko Vasari vrnitev povezuje s samim Davidom, Condivi prepoznava razlog v družinskih zadevah. Kakor koli, 16. avgusta je podpisal pogodbo z 'operai' katedrale Santa Maria del Fiore, dela pa se je dejansko lotil v ponedeljek, 13. septembra.
Kot rečeno, je zgodovina marmornega bloka iz Carrare, iz katerega je izdelan David, pol stoletja starejša. David je bil sprva zamišljen kot eden izmed dvanajstih monumentalnih figur prerokov, ki so jih člani operai (v tej so sedeli predvsem člani volnarskega ceha Arte della Lana) naročili za polkrožno stransko kupolo stolnice Santa Maria del Fiore. Eden izmed teh bi bil tudi David, ne kot kralj, ampak tisti deček, ki je pogumno premagal fizično močnejšega Goljata in postal simbol branitelja ljudstva. Leta 1464 se je naloge lotil omenjeni Agostino
di Duccio, ki je delno že začel oblikovati noge in stopala ter torzo ('usoden' naj bi bil previsok zarez med nogami, ki naj bi pozneje po Vasariju delno omejeval tudi Michelangela), vendar je bila zaradi neznanih razlogov dve leti pozneje pogodba prekinjena.
Iz enega samega marmornega kosa izklesati figuro je bilo nekaj, kar se je zdelo nemogoče, in kot piše Vasari, je bil le Michelangelo dovolj pogumen, da se je naloge lotil brez dodajanja delov. Leta 1501 je imel pred seboj kamniti blok, višine približno trikratne
naravne velikosti, obenem pa je bil izredno plitev (razmerje širine in globine je bilo približno 7 proti 4). Ker si je zamislil figuro znotraj teh dimenzij, je moral razmerje zares smotrno izkoristiti, Davidov obraz pa diagonalno zasukati proti ramenu.
Mali in veliki David
Delal je z neverjetnim tempom, nastajajočo figuro pa previdno skrival pred radovednimi očmi. Po pogodbi je imel dve leti časa, do 1. septembra 1503, vendar so rok podaljšali na 25. februarja leta 1504. Michelangelo je kljub obremenjenosti sprejel še eno naročilo z enako temo - 33-centimetrskega bronastega Davida, ki si ga je v želji, da bi tudi sam posedoval nekaj podobnega Donatellovemu kupu, zaželel maršal giejski Pierre de Rohan.
Materiala, v katerem ni bil domač, se Michelangelo ni ustrašil, kip manjših dimenzij pa mu je omogočal poigravanje s problemi, ki so ga zaposlovali na 'velikem' Davidu.
Pogumni pastir – simbol Firenc
David je bil v času cvetočih Firenc ena tistih bibličnih figur, ki so jih brali kot simbol mesta. Takšna sta bila še sv. Jurij in Judita (vse tri najdemo tudi v Donatellovem opusu), medtem ko sta Goljat in Holofernes simbolizirala sovražnike Florentinske republike. Že v
srednjeveški ikonografiji je bi David pomembna figura; on je bil tisti, ki mu je uspelo še kot mlademu harfistu pomiriti Savlovo jezo, tisti, ki je združil hebrejsko ljudstvo in postavil temelje Jeruzalema, najbolj znan pa je bil njegov premeten spopad s filistejskim velikanom Goljatom, ki ga je ugnal z enim samim strelom prače. V tej vlogi je predstavljal tudi personifikacijo Kristusa, ki premaga Satana, a v renesančnih Firencah je bil nosilec drugačnega pomena. Tako kot se je David pogumno zoperstavil Goljatu, se Firence ne pustijo papeški državi, Milanu in drugim političnim nasprotnikom. David je zdaj postal humanistični bojevnik, gospodar lastne usode, obenem pa zgled za pokončno državljansko držo.
Star motiv, nov pristop
Najbolj znani kiparski upodobitvi Davida pred Michelangelovo sta bili Donatellova in Verrochiova. Michelangelo je seveda obe poznal, vendar izbral drugačno pot. Predhodnika sta Davida upodobila v trenutku po boju, ko se z nogo zmagoslavno opira na premagančevo glavo. Michelangelo pa ga je upodobil, ko se boj še ni začel, se pa vsak trenutek bo. Ujet je v trenutku duhovne kontemplacije in največje napetosti. Njegov duhovni in čustveni naboj razberemo tako v drži telesa kot izrazu na obrazu. Marmorni velikan odraža pogum in odločnost, ki sta nujno potrebni za boj, ki ga čaka.
Podobno kot današnjemu tudi renesančnemu občinstvu podobe nasilja niso bile tuje, zato so bili toliko bolj presenečeni nad Michelangelovo obravnavo starozaveznega junaka, ki ni ustrezala nobeni izmed poznanih tradicij. Mladenič herojskega telesa, ta odraža duha klasičnega grškega razumevanja golote, zre v daljavo, mišice na njegovem telesu so napete, na desni roki izstopajoče žile. Pred nami stoji lep in samozavesten junak iz mesa in krvi, prej Florentinec kot Hebrejec, simbol vlade in odpora ljudstva. Navsezadnje je simboliziral tudi zmago nad Medičejci.
Renesančni junak zamišljen, baročni v akciji
Kot najbližji antični zgled, na katerega bi se Michelangelo lahko opiral, se omenja kip Dioskurov s konji na Kvirinalu v Rimu, čeprav drža Kastorja in Poluksa ne ustreza povsem. Kolikor je bil od samega nastanka občudovan, pa, zanimivo, Michelangelov David ni bil množično posneman kip v poznejših stoletjih. Pomembno pa je vplival na Giana Lorenza Berninija, kiparja naslednjega velikega poglavja v obravnavi Davida. Berninijeva baročna rešitev, danes hranjena v Galeriji Borghese, je prenesla težo iz kontemplacije na fizično silo in junaka upodobila, tik preden sproži pračo.
V pariškem Louvru hranijo skice z zapisi, ki so nastali v času, ko je Michelangelo delal na obeh Davidih, monumentalnem marmornem in manjšem bronastem. Poleg skic biblijskega junaka pritegnejo pozornost kiparjeva razmišljanja o temi v verzih. David s svojo pračo, jaz s svojim lokom (Davicte cholla fromba/e io chollarchio). 'Archio' lahko označuje več predmetov, od loka do harfe, v antični Grčiji so na primer z loku podobnim vrtalom oziroma dletom obdelovali marmor. Michelangelu je torej, kot piše John T. Spike v Michelangelovi biografiji iz leta 2010, dleto tako pomembno kot Davidu prača, s katero je premagal Goljata. Kot bi bila zanj skulptura, ki jo je klesal, tudi simbol njegovega lastnega ambicioznega podviga.
Če je bil sprva kip naročen kot eden izmed dvanajstih prerokov visoko na firenški stolnici, si ob opazovanju Michelangelovega Davida težko predstavljamo, da bi tak dovršen kip umaknili tako daleč stran. Mojster, ki je s kipom dokazal svoj primat med renesančnimi kiparji, je sam poskrbel, da nihče o takšni postavitvi ni več razmišljal. Michelangelo je med januarjem in aprilom leta 1504 'pilil' še zadnje detajle na Davidu, po dolgih debatah je 1. aprila padla tudi dokončna odločitev, da kip postavijo pred Palazzo della Signoria. Odločali so se še med tremi mogočimi lokacijami – v atriju palače, v bližnji Loggii, kjer so prirejali javne slovesnosti, ali pred Duomo.
Sen humanistov se uresniči
David Michelangelu ni prinesel le pravega malega bogastva (zanj je prejel plačilo 400 florintov, denar, ki ga Leonardo zlepa ni videl), ampak predvsem slavo. Kip Davida je bil v njegovi karieri prelomen, od tistega trenutka so ga častili povsod, v njem so prepoznali znova vstali antični ideal in uresničitev sanj humanistov stoletja poprej.
Michelangelo je odgovoril na renesančno prepričanje v superiornost antičnih mojstrov. Tudi Vasari, ki v znamenitih Življenjih slavnih slikarjev, kiparjev in arhitektov zagovarja teorijo linearnega razvoja umetnosti, Michelangela izpostavi kot presežek, mojstra, čigar dela so celo boljša (zlasti v tisti njegovi terribilità) od velikih mojstrov antike. Michelangelo je postal zgled sodobnikom. Njegova dela so kmalu po nastanku kopirali in enako zavzeto študirali kot dela antičnih predhodnikov. Če so v zgodnji renesansi v kiparjih prepoznali še vedno navadne mojstre obrtnike (Donatella so Medičejci seveda znali primerno ceniti), so jih z Michelangelom vendarle začeli ceniti kot umetnike. Michelangelo, edini izmed tedanjih mojstrov, ki je v svojem življenju dobil kar dve biografiji - Vasarijevo, ki sklepa 'Življenja', in tisto, pod katero se podpisuje njegov učenec Ascanio Condivi (Vita di Michelangelo Buonarroti iz leta 1553). Že s temi deli se je začela tudi mitizacija vsestranskega renesančnega genija, ki se je v zgodovino umetnosti sicer zapisal tudi kot mojster nekaterih pomembnih slikarskih in arhitekturnih del, vendar v opusu njegovo kiparstvo prednjači. Tudi sam se je v prvi vrsti čutil kot kipar. Kipar, ki mu med sodobniki ni bilo para.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje